V odnose, ljudi in življenje. Že kot majhna deklica sem pretanjeno opazovala vse, kar sem odkrila znotraj in zunaj sebe. Zasledovala sem metulja na travniku in v mislih tlakovala njegovo pot v širni svet. „Le kam ga vodi njegov smerokaz“ Na kateri cvetlici se bo odžejal in kje bo svojo pot končal?“ sem se spraševala.
S starši smo poleti odhajali na morje, a jaz se tam nisem potapljala v morske globine. Sedela sem na obali in ure in ure opazovala ljudi. Kako se smejijo, se grdo gledajo, naveličano zehajo … Opazovanje je sčasoma preraslo v prave zgodbe. Lahko sem zaznavala in čutila kakšne odnose imajo med seboj, kaj jih teži, kaj mislijo …
Ponoči sem v objemu lune navadno zasanjano strmela v nebo, gledala sem čudovite oddaljene pikice na nebu. Globoko v sebi sem čutila strahospoštovanje pred to veliko pajčevino slutenj o tem, da nismo sami v vesolju. Čeprav sem bila še majhna deklica, me je v srcu ob jasnem zvezdnatem nebu, zaščemelo v srcu neznano hrepenenje. Gledala sem tja gor in si želela „domov“. Največkrat nisem vedela niti razumela od kod so se rodile take misli, niti zakaj.
Od kod torej prihajamo in kam se vračamo? Znanstvena dognanja počasi nalivajo čistega vina vsem nam in sebi kot stroki. Ta odkritja predpostavljajo, da znotraj vsakega od nas obstajajo sile, ki niso omejene s časom, prostorom in smrtjo. Očitno živimo v okolju, ki ni več lokalno. Vesolje v nas prebuja občutek za neskončnost, znotraj te nepregledne širine pa obstaja vse smiselno povezano v celoto. Gre za prostor, kjer je vse ves čas povezano.
Dean Radin, višji znanstvenik na Inštitutu za razumske znanosti, je bil eden prvih, ki se je lotil raziskovanja, kaj točno pomeni, da živimo v takem svetu. “Nelokalnost“ okolja namreč pomeni, da se nam zdi, da so stvari, dogodki in ljudje med seboj ločeni, vendar v resnici niso. Radin pojasnjuje, „da nismo omejeni s kožo in lasmi, ki opredeljuje naše telo.“
Polje energije predstavlja kvantno mrežo, ki povezuje vesolje. Na neskončno mikroskopski ravni obstaja načrt za vse. V energijsko spiralo določenosti sodi vse od zdravja naših teles do svetovnega miru.
Če želi človek prepoznati lastno moč, mora torej najprej razumeti kaj je to polje in kako deluje. Sodobna znanost je tik pred tem, da razreši eno največjih skrivnosti, ki se glasi – ali smo resnično povezani?
„No, ja“ si mislite, „to sem že slišal“. Berite naprej, saj sledi dodana vrednost tistega, kar smo verjeli do sedaj.
Vsi poznamo izraz „učinek metulja“- to kar storimo „tukaj“, ima posledico tudi „tam“, a do sedaj smo le površno opazovali, kako se ta povezava kaže v naših življenjih. Novi eksperimenti nas popeljejo korak dlje.
Vez med vsem naj bi obstajala zaradi nas samih. Naša povezanost nam namreč omogoča, da si zgodbo življenja stkemo v našo korist. Dejstvo, ki nam ga dokazujejo najnovejša odkritja, je naravnost fantastično. Svojo povezavo lahko uporabljamo zavestno. Gre za to, da uporabimo isto moč znotraj nas, kot je tista, ki poganja vesolje.
Žal je moč stvarstva na nek način pogojena s človeškega vidika. Naša moč spi, da bi jo lahko uporabili, se moramo zbuditi. Gre za novo dojemanje sebe kot delčka celote. Dopustiti moramo sebi, da vidimo svojo vlogo na svetu na nov način.
Podrobnosti odkritij lahko zvenijo kot znanstvena fantastika, a so zelo zelo resnične. Tako na primer delci svetlobe (fotoni) kažejo sposobnost bilokacije, kar pomeni, da se lahko nahajajo na dveh različnih mestih, oddaljenih več kilometrov. Seveda, istočasno. To bi nedvomno zmedlo predvidevanja Alberta Einsteina. Kar je v preteklosti veljalo za nemogoče, danes postaja mogoče.
Verjetno se tu moja zgodba začne in konča. Oziraje v vesolje, sem kot majhna deklica nekje v sebi že slutila, da sem del vsega, da je „tam zgoraj“ moj dom, tako kot „tu spodaj“. Intuitivni del mene je šepetal, da sem eno z vso prostrano širino posuto z zvezdami.
Si lahko omejen človeški um torej sploh lahko predstavlja neomejeno širino, holistično bivanje? Lahko vsaj za droben skrhan trenutek pomislimo na brezpogojnost, ki jo slutimo onkraj naše pogojenosti? Paradoks kategorije prostor-čas, počasi dojemamo. Evolucija pa nas še intenzivneje sili, da dvigujemo zavest in se skozi subtilne zaznave vremo v svoj dom. To je sedež naše duše. Ta zelo malo „ve“, veliko pa čuti. In na to sodobni človek pozablja, na desno polovico možganov, ki nam omogočajo intuitivne vpoglede v resnico stvarstva. V srcu je doma povezanost in pripadnost naravi, vsemu, kar obstoja.
Tam je zapisana vsa modrost, zanje, predvsem pa ljubezen, ki kliče po tem, da izkusimo njeno veličastno moč, ki povezuje na novi, pristnejši ravni vsa bitja.
Ko sebe vidimo kot del sveta, spontano posegamo po „orodju“, ki nam je vedno na voljo; silo vesolja, ki ustvarja vse, od atomov, zvezd, planetov do DNK življenja.
Vesolje vedno govori z nami. Samo prisluhniti je potrebno.
Sosan, filozof iz šestega stoletja je zapisal:
„Ko ni ne ljubezni ne sovraštva,
se vse razjasni in razodene.
A naredi samo najmanjši razloček,
in nebo in zemlja si bosta neskončno vsakksebi!“
Mojca Debelak- MojChi
