Najbolj uporabni in cenjeni so plodovi divjega kostanja, to so bodičaste glavice z značilnim semenom v notranjosti.
Divji kostanj je endemit, kar pomeni, da uspeva samo v določenih delih sveta.
Nekateri trdijo, da divji kostanj izvira iz južnega dela Balkanskega polotoka, drugi pa, da iz Male Azije in severne Grčije. Leta 1575 so ga prinesli na Dunaj, nato pa se je razširil po vsej Evropi.
Botanični opis divjega kostanja
Divji kostanj je do 35 metrov visoko drevo; deblo pokriva razpokano lubje, mlajše veje pa so gladke in sivo rjave. Listi so na dolgih pecljih, dlanasto deljeni, iz iste točke zraste do devet listov, dolgih do 20 centimetrov, narobe jajčastih, njihov rob pa je nazobčan kot žaga.
Cveti aprila in maja. Cvetovi so beli z rdečimi lisami, včasih rožnati ali rdeči, veliki so do 30 centimetrov, združeni v pokončna latasta socvetja, ki sestavljajo krasne sestavljene »piramide« in se na lepi temnozeleni podlagi listov vidijo od daleč.
Pri nas raste v nasadih, po gozdovih in drevoredih, v parkih, tudi v onesnaženem mestnem zraku dobro uspeva, ima lepo oblikovano krošnjo z velikimi razdeljenimi listi, zato je lepotno in senčno drevo.
Seme je veliko kot oreh, s temno rjavo svetlikajočo se lupino, ki ima veliko, sivkasto, okroglo in nebleščečo se popkovo liso. Obdaja ga okrogla, bodičasta in zelena glavica. V eni glavici najdemo tudi dva do tri semena.
Zdravilni deli rastline
V zdravilne namene lahko nabiramo liste, cvetove in semena. S skorjo štiri- do petletnih dreves, ki se danes skoraj ne uporablja več, so včasih zbijali vročino ali pa jo v obliki praška posipali po tvorih.
Cvetove nabiramo spomladi, ko najlepše zacvetijo. Iz svežih cvetov si pripravimo tinkturo, ki predvsem lajša revmatične bolečine, še posebej pri starejših ljudeh. Cvetove lahko tudi posušimo, in sicer v senci, na prepihu ali v sušilniku pri temperaturi do 50 stopinj Celzija, sicer bi se učinkovine uničile. Posušene cvetove lahko hranimo v steklenih kozarcih v temnem prostoru eno leto ali pa v papirnatih vrečkah.
Najbolj uporabni in cenjeni so plodovi, to so bodičaste glavice z značilnim semenom v notranjosti. Nabiramo jih jeseni, ko padejo na tla, uporabimo lahko sveže, kar je najbolj priporočljivo, ali pa jih takoj posušimo pri temperaturi do 50 stopinj Celzija in jih hranimo do enega leta. Semena narežemo na manjše kose, jih olupimo ali pa tudi ne, če nam dopušča čas, jih naribamo. Ker je posušeno seme zelo trdo, ga zmeljemo ali pa zdrobimo, da si lahko z njim naredimo različne pripravke, in sicer predvsem za zunanjo uporabo.
Zdravilnost divjega kostanja
Eno drevo ima lahko do 100 kilogramov semen. V zdravilne namene jih nabiramo septembra in oktobra, ko padejo z drevesa in je lupina še lepe svetleče barve. Če je seme dlje časa na tleh, izgubi zdravilno vrednost.
Ves divji kostanj, predvsem pa semena, vsebuje veliko zdravilnih učinkovin, ki pomagajo pri težavah s krčnimi žilami in hemoroidih, še posebej pri starejših, ki imajo bolno ožilje. Najpomembnejša sestavina je escin, saponinski kompleks, ki krepi stene žil in pomaga pri razširjenih kapilarah.
Pripravki iz semen pospešujejo izločanje tekočin iz tkiva, odpravljajo otekline pri zlomih kosti in udarcih ter pomagajo pri krepitvi sten ven.
Kopeli iz semen divjega kostanja pomagajo pri mrzlih nogah, ozeblinah, mravljinčastih nogah ali rokah.
Priprava in uporaba
Tinktura
Dvajset dekagramov sveže naribanih semen ali 10 dekagramov posušenih namočimo v liter domačega žganja oziroma sadjevca. Imamo ga v toplem prostoru, denimo v kuhinji, najmanj tri tedne.
Vmes večkrat pretresemo. Nato precedimo in hranimo v temnem prostoru. Razredčeno tinkturo v razmerju 1 : 10 vtiramo pri revmatizmu, ozeblinah na nogah, putiki, bolečih nogah od prstov navzgor do kolen, vendar ne več kot tri tedne, ker alkohol suši kožo in tanjša stene žil, če tinkturo predolgo uporabljamo.
Olje divjega kostanja
Podobno lahko pripravimo olje divjega kostanja. V stekleni posodi ali večjem kozarcu namočimo 20 dekagramov svežih, narezanih oziroma naribanih semen v litru oljčnega olja. Pustimo stati na toplem prostoru najmanj dva meseca. Vmes večkrat pretresemo. Nato precedimo in hranimo v temnem prostoru.
Olje divjega kostanja uporabljamo za rahlo vtiranje pri krčnih žilah, revmi in hemoroidih.
Mazilo iz divjega kostanja
Podobno kot olje uporabljamo tudi mazilo iz divjega kostanja, ki ga pripravimo iz oljčnega olja in čebeljega voska.
V dva decilitra vročega oljčnega olja dodamo pest zmletih semen. Deset minut naj rahlo vre, najbolje na vodni sopari, vmes stalno mešamo. Nato pustimo 24 ur pokrito v temnem in hladnem prostoru. Precedimo, rahlo segrejemo in dodamo malo čebeljega voska (po občutku), da se strdi. Tako pripravljeno mazilo nalijemo v lončke in v hladilniku hranimo eno leto. Uporabljamo ga pri krčnih žilah, revmi in hemoroidih.
Naravni mehčalec perila
Semena divjega kostanja olupimo in posušimo. V boben pralnega stroja med perilo položimo vrečko iz blaga, v kateri je 10 dekagramov posušenih olupljenih plodov. Po končanem pranju vrečko odvržemo. Pripravek je priporočljiv predvsem za ljudi, ki imajo občutljivo kožo.
Opozorilo
Pripravki iz divjega kostanja so lahko zelo nevarni za ljudi, ki imajo težave s strjevanjem krvi, zato naj jih uporabljajo samo po posvetovanju z zdravnikom.
Avtor: Marjana Plajhner
Vir: www.viva.si
