Ljudje zaradi potrebe po osredotočenosti dostikrat počnemo v življenju to, kar nam ne bi bilo treba. Misli nas kar zapeljejo v situacije nejasne in nečiste presoje, ki potem vodijo do dejanj zaradi katerih nam pozneje ni vseeno.
Naše odločitve, ki prihajajo iz takšnih misli pa ponesejo našo zaznavo in razumevanje onstran meja, ki smo si jih postavili za svoj svet. In prehod je dostikrat boleč, saj nam ne dovoli, da bi prešli nazaj tja od koder smo prišli. Kljub vsej bolečini pa smo se nekaj naučili in samo od tega kako močno se oklepamo preteklosti je odvisno kako hitro bomo spregledali to, kar je potrebno, da bomo lahko nadaljevali življenje na novi razvojni stopnji, modrejši in pametnejši.
Vsak od nas se je že znašel v situaciji, ki je od nas terjala hipno odločitev. In odločitev je bila sprejeta, vendar pa je modrost, ki je vela iz nje bila odvisna od naše fleksibilnosti v razumevanju sebe in drugih, svojih želja in želja drugih, odprtosti za nove rešitve in nov razvoj dogodkov in še marsičesa.
Nivo s katerim razumemo stvari in se na njih odzivamo pa ni odvisen le od nečesa statičnega, zacementiranega stališča glede svoje lastne potrebe, da bi stvari videli kot si jih želimo. Je že res, da je ta potreba po osredotočenosti na neko misel tako rekoč vrojena v naše bitje. Pravzaprav smo rojeni v okolje in okoliščine, ki nas peljejo skozi življenje, kjer je način osrediščanja pravzaprav nuja kot se zdi, če hoče človek preživeti v okolju enakih med enakimi.
Vendar pa je teza »enakih med enakimi« le nekakšen izgovor družbe, da se ni potrebno ukvarjati z vsakim posameznikom in njegovimi lastnimi potrebami. Življenje je na tak način dosti lažje nadzirati. A prihaja čas posameznikov s svojimi lastnimi potrebami, kar se lepo odraža v svetu, kjer se dogajajo takšne in drugačne lokalne in globalne spremembe. Nedvomno je inercija otopelih mas tista, ki jo je potrebno preseči, če želiš, da si viden.
Vendar pa obstaja tudi druga pot…
Medtem, ko otopele strukture stremijo v svojo smer, se posameznikom odpira nov svet v katerega le morejo stopiti in našli bodo individualnost, po kateri stremijo. Pravi se mu duhovna rast, ki je za razliko od objektivnega sveta, ki stremi k družbi enakih, osredotočen na subjektivno resničnost, ki ustvarja posameznikov lasten svet, posameznik pa kaj hitro odkrije, da ustvarja ne le njegovega individualnega temveč tudi zelo močno vpliva na ustvarjanje zunanjega, skupnega sveta.
S poglabljanjem vase, z delom na sebi, z odpiranjem novih stališč in pogledov ta isti posameznik vedno bolj spoznava, da je pravzaprav odvisno od njega kako se vrti njegov lasten svet in da je on tisti, ki daje moč svojim mislim, ki ga vlečejo sem in tja. Vedno bolj namreč spoznava in prepoznava mehanizme s katerimi dobiva nadzor nad svojo lastno močjo na podlagi katere lahko vedno bolj upravlja s sabo in s svojim življenjem.
Bolj kot se posameznik pogreza v lepote svoje duše bolj prepoznava svojo osebnost in bolj mu je le-ta znana, več stvari se obrača v tisto smer kot si želi, saj s tem, ko mu postajajo stvari kristalno jasne tudi vedno bolj prepoznava kaj pa je tisto kar si pravzaprav sam želi od življenja. Zunanji dogodki in stanja zahtevajo vedno manj njegovega dragocenega časa in njegova pozornost je vedno bolj usmerjena v krepitev njegove lastne dobrobiti. In ta vključuje tudi stvari in postopke za katere je naučen, da mu služijo in ki ga bodo pripeljali tja, kamor so ga naučili, da mora priti. Vedno bolj namreč spoznava in prepoznava svoj pravi namen in svoje lastne želje in medtem, ko to počne jim tudi vedno bolj sledi.
Avtor: Tomaž Flegar
www.tomazflegar.si
