Vse kar se pojavlja v zavesti je zgostitev, ki zahteva svoj davek, ki ni tako nedolžen. Podobno kot če zmešamo v vodo nekaj gostega, se spremeni njena pot, predvsem pa hitrost, ko teče. Pretok je pomemben, Duhovnost se ukvarja s tem, da bi bil takšen kot mora biti.
Vedno, ko jih opazujemo, čustva, jih razlikujemo od ostalega toka skozi nas. Smo v neskončnem gibanju kot bi temu rekel Heraklit. In kot je rekel Hermes Trismegistus kakor zunaj tako znotraj.
Človeški um, njegova duševnost je navajena, da opazuje svet iz sebe in se prilagaja temu, kar vidi zunaj sebe. Rek Hermesa Trismegistusa velja za tiste, ki imajo radi duševnost. Ti mislijo, poudarek je na mislijo, da bodo z naporom lahko ustvarili notranje stanje, da jim bo služilo. In verjetno ga, a le tako dolgo dokler vlagajo napor. V trenutku, ko prenehamo vlagati pozornost, delovanje, prilagajanje, se gostost, ki se je zaradi delovanje malo razpršila, vrne.
Razprševanje gostote je človeška lastnost, oz. lastnost človeškega uma, da bi naredil nekaj gostega, kar bi mu služilo, da bi lahko izkušal to, kar si želi. V trenutku, ko se obrne v gostota in hjo skozi delovanje želi razpršiti, ustvarja pogoje, da lahko izkuša približek tega, kar si želi, in ko preneha ustvarjati pogoje, želena stvar izgine – takrat se jezi, poskuša iskati krivce in največrt obtoži sebe kot najvišjo zavestjo entiteto v sebi.
Naš um je razprševalec, delovalec, naš um je kreator in uničevalec. Vse kar naredi, naredi z našo energijo. Naša energije je energija, ki jo jo dobili misli, da jo je dobil, da z njo manipulira, a je to le iluzija. Energija je posledica večnega pretoka, gibanja. V naravi ni najprej energije in potem gibanje. Ko voda pride do previsa, pade v globino ne zaradi neke energije, ki je v njej skrita kot neke vrste entiteta, temveč pade v globino zaradi latentne, skrite potencialne energije, ki se v vodi nahaja kot potencial, ne kot nekaj otipljivega.
Naše bitje, naš pretok duhovnosti skozi nas, je čisti poitencial, čista zavest. V trenutku, ko ji naročimo, da naj pade ali se dvigne, ji predamo svojo moč generacije naše resničnosti.Naša resničnost se ne ustvarja iz presežkov ali manjkov energije, ker če se jo kreiramo od tam. Porabljamo svojo potencialno energijo, ne tiste, ki nam je na razpolago v trenutku.
Vsa izsiljena čustva, tudi tista iz domiščljije ali spominov niso čustva, ki so prisotna v trenutku. Ustvarimo jih na silo ker hočemo izsiliti izkušnjo. Izsiljevanje pa terja svoj davek. Naša potencialna energije, tista, ki je latentna, čakajoča na pravi trenutek, da se uporabi za tisti namen za katerega se mora, se preobrazi v energijo, ki je na razpolago. V trenutku, ko je na razpolago, je to energija kreacije.
To je zelo podobno kot zarodne celice, ki imajo v sebi potencial, ne pa oblike. Ko smo še v maminem trebuščku, in nam mama dovoli, da si gradimo svoj um in telo, ga zgradimo na naš načlin. Zelo malokrat je temu tako.. Dosti mama si želi, da bi bilo otroci to ali ono. In ko si to želijo nam ne dovolijo proste poti, da bi se naš um in telo oblikovala na naš lasten način, skozi potencial, ki je že prisoten. Kakor zunaj, tako od znotraj.
Zarodne celice so se samo odzivajo na to, kar prihaja od zunaj. In ko smo varni v trebuščku sta starša edina ovira, ki ne dovolita svetu, da bi vplival na nas – vključno s tem, kar sta se o porodu, otroku in vseh ostalih stvareh naučila od drugih. Seveda pa tudi varujeta otroka, da ne faše še vseh ostalih vplivov iz okolja, ki povzročajo trpljenje obema, vključno z lastnim trpljenjem. Otroci, n a katere je bilo vplivano v času spočetja in bivanja v maternici to izražajo. Iz okolja potegnejo vidike, ki jih na bi smeli predelovati za druge – karma pravijo.
Čustva so zelo pomemben vidik človeškega razvoja. A ne iz vidika, da so kreatorji, ki ustvarjajo fizični svet, temveč iz vidika, da ga ne. V trenutku, ko jih začnemo uporabljati, ker nam nekaj ne paše ali si nekaj želimo, popacamo otroka, druge, okolico z tem, kar ni v potencialni energiji. Zlorabljamo sebe, ker potencialne energije ne uporabljamo za to, čemur je namenjena, izčrpujejo se, šibimo svojo prisotnost – želimo čutiti, a skozi željo po čutenje ravno to isto razpršujemo. Dobimo, a nimamo tistega, kar potrebujemo. In kaj potrebujemo?
Mi smo iz čiste zavesti, iz čistega potenciala. Poslanstvo potenciala je biti potencial. To so starodavni prepoznali skozi dolga leta raziskovanja. Starodavni Rishiji so se umaknili iz dolga leta preživeli v osami, da bi izvedeli kaj je namen življenja. Odkrili so, da so čustva, občutki, ideje, koncepti ni z vsem tem povezane misli, ki ne prihajajo iz čistega kanala oz. pretoka iz potenciala, ovira. Vse česar se zavestno oprijemamo, nam ustvarja gostoto – gostoto, ki pride in gre, odstrani se v trenutku, ko nanjo več ne polagamo pozornosti.
Pozornost je kanal prevodnosti
Bolj smo pozorni na gostoto, bolj nas mika. Bodisi je to telo, so to čustva, misli, dinamika premišljevanja, denar ipd. Ali pa samo energija, ki nastaja in postaja. Bolj imamo potrebo, da se osredotočamo na to, kar nastaja manj dovolimo potencialu, da je potencial. Bolj to opazujemo, hočemo definirati, bolj je definirano – naše misli za to poskrbijo.
Pomen osredotočanja na nekaj, je kot fatamorgana, ki ko smo osredotočeni na žejo, nam prikaže nekaj drugega. Naš pretok postane točno to, kar si želimo. Čustva, misli, občutki so podobni. Dajo nam točno tisto, kar mislimo, da potrebujemo, ne tistega, kar v resnici potrebujemo. V primeru fatamorgane potrebujemo vodo, ne fatamorgano.




