Camino je narava, katere del postaneš.

Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe.

Camino so ljudje, ki jih srečaš na poti, kjer te vsakdo obogati na svojstven način.

Camino je pristnost – pristnost narave, pristnost življenja, pristnost odnosov.

Camino je odločitev, ki jo sprejmeš, da boš v življenju nekaj spremenil.

In Camino je še nekaj, česar ni moč opisati, temveč lahko le doživiš.

Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode >>

Morda Camino (Jakobova pot) sam po sebi nima neke čudežne moči. Morda je bistvo v močni odločitvi, da boš šel za spremembo tudi na konec sveta, če je potrebno. Dobesedno. Pripravljen si hoditi mesec dni in še več, da se toliko poglobiš v srž težave, tudi če ob tem fizično in psihično boli … Morda je to bistvo, zakaj Camino ljudem spremeni življenje. Bistvena je njihova jasna namera odločitve, pri čemer Camino le pomaga pri dejansko storjenem koraku.

Včasih se ti po potovanju ne spremeni prav nič. Ne pogled ne razmišljanja ne občutja … Včasih pa ti potovanja življenje, tvoje doživljanje življenja, postavijo na glavo. Morda je bistveni le pravi čas, pravi prostor. In ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Zato ni kraj sam tisti, ki te spremeni. Sam si se, kraj in doživetje sta ti pri tem le pomagala osvetliti določene stvari, ki jih sicer ne bi mogel ali pa bi za to potreboval več časa, če te poti ne bi opravil.

In kaj se pol leta po prehojenem Caminu še spremeni?

Oglas

Prej zaznaš petje ptic, rahel vetrič, vonj cvetlic, sončni žarek, ki predira jutranjo meglico … Znaš se spontano ustaviti v trenutku in ga resnično občutiti. Postaneš bistveno boljši opazovalec. Bolj čutiš telo – kdaj je utrujeno, kdaj potrebuje premik, kdaj hrano, kdaj vodo … Manj gledaš na uro in koledar. Manj hitiš. Nekako veš, da bo vse prišlo in šlo in da se res nikamor ne mudi na tem svetu.

Zaveš se pomembnosti simbolike premikanja. Ni pomembno, kako hitro niti katero pot ubereš, samo da se premikaš in ne obstaneš na mestu.

Naučiš se biti sam s sabo, zgolj s sabo, in se ob tem imeti lepo. Naučiš se le ležati v travi in gledati v nebo, brez potrebe po kakršni koli umetno ustvarjeni zabavi, da zaposli tvoj um (televizija, radio, knjiga …).

Spremeni se ti lestvica pomembnosti stvari. Kar ti je bilo prej nadvse pomembno, zdaj izgubi vrednost, in nasprotno. Veš, da smo kljub materialnim razlikam v osnovi vsi na podobnem – vsi moramo prehoditi svojo pot. Včasih te obilje luksuznih stvari celo ovira, ker je nahrbtnik pretežak.

Omare zadihajo. Naučiš se živeti v minimalizmu in se ob tem dobro počutiti.

Bolj zaupaš življenju. Nekako spoznaš, da je veliko našega strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija. Tu spoznaš, da za preživetje, ne le za to, pravzaprav za lepo, svobodno in prijetno življenje, resnično ne potrebuješ veliko. Tudi v našem okolju ne, ki je prepojeno s trdimi suženjsko obarvanimi pravili Zahoda.

In zares začneš razmišljati, kaj si v življenju želiš. Kako želiš živeti. Nekaj, na kar v resnici mnogi sploh zares ne pomislijo.

Zato hodim in hodim in hodim.

Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode >>: https://duhovnost.si/camino-od-suzenjstva-do-svobode/