Se ti je že zgodilo, da te je nekdo vprašal, kaj si želiš, pa si prej pomislil na to, kaj bi bilo prav za druge, kot na to, kaj si želiš ti?
Zase si pogosto vzamemo čas šele takrat, ko je vse drugo opravljeno. A tudi ko imamo končno nekaj minut miru, v mislih še vedno premlevamo pogovore, delamo načrte in se sprašujemo, kaj vse bi morali narediti. Včasih tako mine cel dan, ne da bi se zares vprašali, kako smo.
Kako prisluhnem sebi?
Beseda prisluhnem mi je blizu. V njej je nekaj nežnega. Zame pomeni, da si dovolim za trenutek obstati in opaziti, kaj se v meni dogaja.
Morda šele takrat začutim, kako sem utrujen. Morda mi pride na misel pogovor, po katerem mi je ostalo nekaj neizrečenega. Ali pa ugotovim, da si ta večer želim samo sprehoda brez telefona.
Včasih je odgovor tako preprost, da ga v naglici zlahka preslišim.
Kaj ima pri tem zvok?
Ko vodim Srčno gong kopel, ljudi povabim, da se udobno namestijo in si vzamejo čas zase. Med igranjem se prepletajo zvoki šestih gongov, po potrebi pa vključim tudi boben, posode, zvončke ali svoj glas.
Pozornost lahko za nekaj časa sledi zvoku. Enkrat ujameš globok ton gonga, drugič nežen zven zvončka. Potem zvok počasi izzveni in lahko opaziš svoj dih, težo telesa na podlagi ali to, da so se ti ramena nekoliko spustila.
Vsak to doživi po svoje. Včasih se oglasi kakšna misel, ki si jo čez dan odrival. Včasih ti preprosto prija, da lahko nekaj časa ležiš in poslušaš. Tudi to je dovolj.
Trenutek zase
Danes si lahko vzameš minuto. Začuti stopala na tleh. Prisluhni zvokom okoli sebe. Potem se vprašaj:
Kaj v tem trenutku zares potrebujem?
Morda ti bo odgovor prišel takoj. Morda ga še nekaj časa ne bo. Že to, da si si vzel trenutek in se vprašal, je način, kako prisluhneš sebi.
Boštjan Sanič izvaja zvočne kopeli. Pod imenom Zvok Srca vodi Srčne gong kopeli, v katerih povezuje zvok gongov, drugih glasbil in glasu. Zvok Srca
Vir slike: avtorska





