Opozorilo: sledeča tema spada v ezoterično območje. Pred začetkom branja predlagamo, da pustite svojo logiko pred vrati. Za vesolje se namreč zdi, da se požvižga na našo logiko. Običajno ne deluje tako kot mi mislimo, da bi moralo. Celo nasprotno – vesolje se zdi popolnoma nelogično. Po logiki delujemo samo ljudje. Racionalizacija je zrasla na človeškem zelniku. »Razumeti stvari« je v določenih ozirih sigurno naša velika prednost, kar pa ne pomeni, da je ključ, ki odpira vsa vrata. Daleč od tega. Včasih moramo pač vzeti v obzir, da ne moremo vsega razumeti in preračunati. Prej ali slej pride situacija, ko 1 + 1 ni enako 2.
Ljudje vseeno radi verjamemo v zgodbo, da je skrivnost sveta mogoče dešifrirati skozi naše razumevanje. Racionalnosti nas konec koncev učijo na vsakem koraku. Ta priučena tehnika razmišljanja je kot naš drugi DNK zapis. Vse, kar delamo, delamo zato, ker ima to za nas »smisel« in je »logično«. Verjamemo v stvari, ki se nam zdijo smiselne. Lotevamo se tistih projektov, ki jih lahko razumemo. Uporaba logike v razmišljanju je izredna popularna. Ko stvari ne razumemo, pa avtomatsko potegnemo črto, da pač niso dovolj »logične« in potemtakem nesmiselne. Kaj torej narediti, ko nas logika pusti na cedilu?
Na tej točki stopi v kader zaupanje. Ne tisto medsebojno – med ljudmi, ampak osebno zaupanje. Zaupanje v stvari in vase. Včasih imamo za zaupanje dokaz (»otipljivo« zaupanje), drugič moramo zaupati na način, da verjamemo zgolj na besedo (»neotipljivo« zaupanje). Prvo je bolj podobno prepričanju, drugo pa diši po slepi veri. Seveda bolj zaupamo v stvari, ki jih lahko tudi potrdimo in imamo osebne »dokaze«, da obstajajo. Tako niso zgolj plod naše domišljije. Dokazi so lahko naše izkušnje ali tiste, ki potrjeno delujejo v realnosti. Primer: brez dvoma vemo, da ko odpremo pipo za vodo, da si lahko natočimo kozarec vode. V kolikor imamo vozniški izpit, vemo, da znamo (brez pretiranega miselnega napora) odpeljati rutinske poti. Ko imamo dobre odnosi z ljudmi, na podlagi življenjskih izkušenj preprosto zaupamo v odnose. Na podlagi osebnih izkušenj smo prepričani, da to, kar verjamemo, za nas tudi resnično drži.
Slepa vera je drugačen koncept. Z našo preteklostjo nima sklenjenih nobenih »pogodbenih vezav«, ampak je postavljena v prihodnost. Gre zgolj za pričakovanje, da se bo zgodilo, kar mislimo in si želimo, da bi se. Kot že samo ime pove, gre za vero, ki je ne vidimo. Prednost je, da zanjo ne potrebujemo nobenih zunanjih »potrdil« – fizičnih dokazov. Prav tako se ne ukvarjamo s časovnimi roki – kdaj si želimo, da se nam stvari v katere verjamemo, uresničijo. Gre izključno za umišljeno projekcijo, ki dopušča, da se zgodi, kar (in ko) je namenjeno, da se zgodi. Vidimo (samo) končni cilj, vmesne postaje pa nas ne (ali bolj malo) zanimajo. To, kar si želimo narediti, preprosto vidimo že narejeno oz. uresničeno. V kolikor imamo postavljeno časovnico in delujemo po principu »ne verjamem, dokler ne vidim«, potlej to ni slepa vera. Če bi morali dejansko »videti«, potlej bi potrebovali neke vrste fizično potrditev. Zakaj slepa vera lahko deluje tudi »na suho«?
Zdi se, da bolj kot zaupamo, manj (otipljivih) dokazov potrebujemo že na začetku. Gre za zamišljen scenarij, ki ga naš um sprejme kot (absolutno) resnico. Pri slepi veri gre za »igranje boga«. Misel samo oblikujemo in se nato z njo poigravamo. Ne gledamo pa na uro in koledar, kdaj se bo uresničila. Ne spuščamo se v sam potek uresničitve. Ne gremo v potankosti, kako bomo do cilja (dejansko) prišli. In dokler verjame naš um, gre za želje v obliki vizualizacije. V trenutku, ko pa želja postane otipljiva, pa »misel postane meso«. Manifestacija je končna postaja vizualizacije. Ideja se nek dan tako uresniči v skladu z našimi miselnimi projekcijami in čustvenimi pričakovanji. V skladu z naravnimi zakoni in v (naše) najvišje dobro. Ampak, kako pa lahko resnično verjamemo, če ne vidimo (z lastnimi očmi)?
Sprejeti nekaj za (absolutno) resnico diši po ideji, da ne iščemo nobenih dokazov v realnosti (danes, jutri, kadarkoli). Možnost, da se bo zgodilo to, kar si umišljate, se zdi enako verjetna kot možnost, da se ne bo zgodilo. Lahko se zgodi vse ali pa se ne zgodi nič. 50/50 opcija. Če je nekaj enako možno, da se zgodi kot da se ne zgodi, je to še vedno pozitivna novica. Imamo možnost, da se tehtnica prevesi v naš prid. Ali smo lahko pomirjeni z idejo, da nimamo tako velikega vpliva na svet okoli sebe kot mislimo, da ga imamo? Da je prihodnost vedno nedoločena in da obstaja neskončno število potencialnih možnosti, ki so istočasno vse možne in nobena od njih? Ali pa je možno tudi, da za določene stvari obstaja večja možnost uresničitve kot za druge… in če, zakaj?
Ko izhajamo iz preteklih izkušenj in uspešne prakse, takrat se opiramo na prepričanja. Primer: recimo, da ste nek vodja v organizaciji, ki bi radi svoji ekipi predstavili novo inovativno idejo. Za miselne koncepte, ki zrastejo na naših »zelnikih«, je pomembno, da jih najprej sami razumemo. Ker nato želimo, da jih razumejo tudi drugi, delamo na tem, da jih čim bolje osmislimo. Povežemo jih z dejstvi in preteklimi izkušnjami, se opremo na trenutne trende v industriji, v obzir pa vzamemo tudi način razmišljanja skupine, ki ji idejo predstavljamo. Za dodatno prepričljivost in razumljivost dodamo še zvrhan koš logičnih sklepov in sorodnih primerov iz prakse. Ko z idejo rešujemo določen (trenutno še nerešen) primer, podamo tudi nekaj konkretnih planov in časovnico za uresničitev. Našo super idejo, ki več kot očitno »pomaga« pri reševanju problema, ki ga naslavljamo, smo torej dodobra razvili. Iz tega lahko (vsaj malenkost bolj) sklepamo, da bo naša ti. kreativna rešitev hitreje sprejeta. Pravzaprav se zdi totalno nelogično, da bi bila zavrnjena. Deluje kot, da smo potlej že čez prej omenjeno polovico, in da so naše možnosti vsaj 80/20 (v naš prid). Drži?
Čisto mogoče, da je za uresničitev idej to dejansko dovolj. Da so »številke« bolj na naši strani, ko dejansko razumemo potek stvari. Ne streljamo zgolj na slepo in ne poskušamo zadeti tarče z zavezanimi očmi. Tako pač razmišlja naša glava. Je pa tudi verjetno, da se nam to samo zdi – da imamo pri razpletu okoliščin kakršnekoli »veze in poznanstva« od zgoraj. Po naravnih zakonih sodeč vesolje namreč samo postavlja pogoje in roke za uresničitve. Včasih smo sicer lahko »prednostno obravnavani«, ampak to samo pomeni, da se nam stvari lahko uresničijo hitreje kot smo predvidevali. Lahko pa pomeni tudi, da se realizacija zamakne, ali v skrajnem primeru, da se sploh ne zgodi. Čas je namreč relativen. Prav tako je absurdna absolutna ideja, da ko nekaj verjamemo, da se to brez izjeme preprosto mora uresničiti. Garancija uresničitve. Ko verjamemo in delamo, si v resnici samo povečamo možnosti za uresničitev. Nič več, nič manj. Vse, kar se začne in konča s slepo vero, je istočasno (torej) enako možno in nemožno. Edina stvar, ki jo zanjo potrebujemo (na začetku), je jasna misel v našem umu.
