Sebe dati na prvo mesto pomeni, da vse kar ste, kar lahko daste drugim v socialni mreži in v odnosih, vse kar so vaše lastnosti in posebnosti, znate v sebi ceniti – sebe in se zato z vso gotovostjo na lastni lestvici vrednot postavite na prvo mesto.
To ni tisti egoistični, sebični, egocentrični pojav, ko mislimo zgolj in samo na svojo zadnjo plat in nas drugi ne zanimajo. Ravno nasprotno je in sicer, ko sebe postavimo v vsej biti na lastno prvo mesto pomeni, da lahko s tem še bolj žarimo in smo mi sami takšni kot smo, v vseh odnosih v katere vstopamo.
Ko sebe ljubimo in spoštujemo, to energetsko tudi oddajamo v okolico.
Ljudje instinktivno zaznajo, da smo samozavestni, da ozaveščamo, kdo smo in kaj lahko damo tudi drugim. Bistvo tega, da sebe znamo in zmoremo dati na prvo mesto v našem zavedanju je točno v tem, da v odnosu do drugih damo vse od sebe, na zdrav in do sebe pošten način. Če bi mi vsi znali in zmogli sebe dajati pred ostale, bi se v odnosu z drugimi dogajale čudovite in nesebične stvari. Vsi bi brez hinavščine, skritih fig v žepu, brez motoviljenja in računic, bili zgolj mi. Pošteni do sebe in drugih, odprti do sebe in drugih, spoštujoč sebe in druge, ljubeznivi do sebe in drugih.
Mogoče se bo komu od vas zdelo, da je tole kar zakomplicirana matematika, pa mislim, da v bistvu ni. Vedno bolj se mi potrjuje tale moja današnja teza pri delu s strankami.
Ko žena doume, da je sebe v zakonu porinila na stranski tir, ko je niti mož niti otroci več ne slišijo in ne upoštevajo, ko je pač tam nekje v hiši zato, da druge osrečuje in jim je na voljo, njo pa to izčrpava in boli, potem hitro poštudira, kaj pomeni, da sebe postavi pred potrebe in interese drugih. Ko to v sebi naredi skozi osebnostno preobrazbo pri kateri ji pomagam, četudi se ostali člani družine zelo čudijo in niso ravno navdušeni nad prerojeno ženo in mamo, dobijo od nje točno tisto, kar so potrebovali, pa so pravzaprav zlorabljali, ker gospa ni znala razmejiti sebe od potreb ostalih družinskih članov.
Z novo lestvico prioritet, ko je sebe dala na prvi klin, je postala bolj odločna in ljubeča žena, otroci so jo zopet slišali točno tako kot je povedala in so od nje dobili še večjo energijo ljubezni in nege, tolažbe in topline, v službi ni bila več žrtev opravljivih sodelavk temveč samozavestna delavka, ki ji asertivno vedenje ni bilo več tabu in je z gledanjem v oči vsaki od sodelavk znala na spoštljiv način povedati, da jim ne dovoli, da se vtikajo v njeno življenje. Ko je odšla domov k svoji mami, ki je z našo gospo dolga leta ravnala kot s svojo služkinjo in ji nikoli ni želela pomagati okoli varstva otrok, ko so bili še majhni (kar je naša gospa zelo zamerila materi), ji je sporočila, da bo poslej prišla na obisk zgolj takrat, ko jo bo mama vljudno povabila in tudi sporočila kaj naj bi bil namen obiska. Tudi tako se je opisana ženska otresla občutka krivde, da ni dovolj dobra hči.
Ko smo vzgajani v duhu krivde, češ da smo mi kot otroci krivi, da so naši starši jezni ali žalostni, ponotranjimo ta občutek, ki nas seveda spremlja skozi celotno življenje in naše odločitve. Ko pa smo zmožni, seveda skozi ozaveščanje takšnih in podobnih vzorcev oziroma pečatov, le-te razbiti in jih nadomestiti tudi s tem, da smo sebe postavili na lastno prvo mesto, smo se v veliki meri otresli verig, ki so nas stiskale in nam jemale zrak Življenja.
Če smo sebi pomembni, smo posledično pomembni tudi drugim. Ko se dobro počutim v svoji koži, sem lahko super mama, ženska, hči, prijateljica ali sodelavka. Vem, kdo sem, kaj želim in česa nočem.
