Vedno znova me preseneča, kako skupaj živijo pari, ki so bili sposobni kupiti si dom, imajo službe in so naredili dva do tri otroke, a se med seboj sploh ne pogovarjajo. Mi ponosno povejo, da se ne kregajo. Da sicer žena kdaj tečnari in ji ni po godu, da on spije eno pivo medtem, ko čaka sina na nogometu in ga potem vozi domov, a jo on gladko presliši in to še vedno počne, kar ve tudi ona.
Opazujem oba, ko sedita pred menoj, v stiski sta, živčna, nemirna, ne vesta kako meni odgovarjati na moja vprašanja, tako da je včasih videti, kot da iz njiju na silo vlečem besede in stavke ven, četudi redno hodita k meni in kot kaže prihaja do pozitivnih sprememb v komunikaciji in odnosu.
Med njima ni pretoka energije, kot ga imajo mnogi pari, ki so bolj gostobesedni in strastni v zagovarjanju lastnih stališč. Korektno opravljata vsak svojo nalogo, ki jo predpisuje socialna vloga, kaj več kot to pa sta pozabila, kako gre, ko se zvečer usedeta in pokramljata, si dajeta pozornost in jima je mar, kaj se je čez dan dogajalo enemu in drugemu. Ko sem jima dala točno tako nalogo, sta me oba gledala z velikimi očmi in strahom, kaj za vraga, pa naj se pogovarjava po toliko letih.
Enaka vprašanja dobim od mnogih mojih čustveno odtujenih parov, ki dobijo za nalogo, da vsak dan za pol ure pozabijo na vse gospodinjske obveznosti, televizijo, telefone in drugo šaro ter se povsem posvetita eden drugemu preko drobnega in pozornega pogovarjanja o malenkostih, naj iščeta kar se je pozitivnega in prijetnega dogajalo čez dan, želim da sta bolj pozorna na občutenja eden drugega, torej podobno kot smo se sestajali na prvih zmenkih in smo dali vse od sebe, da bi se prikazali v lepi luči.
Ja, z leti ta naša »lepa luč« zbledi, postanemo si samoumevni, vse je enako, predvidljivo in rutinirano in ni nobene strasti več, pa ne mislim le v postelji, ker intimnosti pri opisanih parih že dolgo ni več, temveč tukaj govorim o življenjskem soku, strasti, ki daje posamezniku in posledično paru tisto dodano vrednost, da vesta zakaj sta se odločila eden za drugega in kako jima je mar pripadati in se vedno znova izražati v lastnih potrebah in stališčih.
Sama vedno jasno povem, da razumem pare, ko se sporečejo in se kregajo, a vedno pri tem poudarim, da naj bo to izmenjava mnenj, saj res ni možno, da se dva različna posameznika, ki sta skupaj v paru z vsem popolnoma strinjata.
Ko zagovarjamo lastno stališče, ki je drugačno od partnerjevega, moramo imeti neprestano pred očmi cilj, čemu se sedaj kregamo. Z definiranim ciljem izmenjave različnih mišljenj lažje sklepamo zdrave kompromise in približamo različna stališča na isti imenovalec, ki potem lahko združi oba.
Pri izmenjavi mnenj je seveda izjemno pomembno tudi to, da ostaja komunikacija spoštljiva in se opira na argumente, ne pa na naša čustvena stanja, ki so odraz tega, da hočemo »nasprotnika« (kako žalostno, da za našega nasprotnika jemljemo lastnega partnerja!) prepričati, da imamo zgolj mi prav ali da njega ponižamo s čustvenim izsiljevanjem. To ni primerna in zdrava komunikacija temveč je oblika psihičnega nasilja.
Torej dragi moji pari, pogovarjajte se umirjeno, pozorno poslušajte njega ali njo, naj vam bo mar kar vam želi povedati ter kako vi procesirate ta stališča ter koliko se pokrivajo z vašimi? Ni tako težko, verjemite, potrebujete pa primeren čas in odmik od telefona in televizije, ki moti našo osredotočenost na živo bitje poleg nas.
