Proces individuacije po Carlu G. Jungu je razdeljen na pet stopenj. Prva stopnja je osnovana na ozaveščanju lastne persone, ki je prekrita z množico obramb in ki jih je treba odstraniti in s tem »očistiti« persono per se. Druga stopnja zahteva zavestno integracijo sence, ki vsebuje potisnjene in odrinjene vsebine ego – zavesti, ki jih ta ne more sprejeti in jih zato zavrača. Tretja stopnja je potreba po ozaveščanju lastne anime (pri moškem) oziroma animusa (pri ženski). Četrta stopnja je osnovana na integraciji mana osebnosti, ki se pri moškem pojavlja v obliki arhetipske podobe Starega Modreca, pri ženski pa v obliki Modre Matere v sanjah, fantazijah, aktivni imaginaciji ali transih. Kot zadnja, peta stopnja se pojavi vseobsegajoča izkušnja sebstva, ki integrira vsa predhodna ozaveščanja in omogoča dvig individuumove psihe na višjo razvojno raven.

Posamezne faze individuacije niso nujno v podanem kronološkem vrstnem redu ali pa so ločene ena od druge. Lahko se tudi delno prekrivajo ali tečejo vzporedno. V opazovanem trenutku so lahko delno uresničene ali delno neuresničene.

Stranpoti individuacije so tudi pomembne življenjske odločitve ali »izvirni grehi«, ki vodijo v napačno smer razvoja dogodkov v življenju, kar pa se pokaže šele kasneje v življenju. Izvirni greh klienta je bila izbira žene, s katero se je poročil premišljeno in preračunljivo, kajti ves čas si je želel imeti otroke. Potem, ko so se rodili, pa njihovo vzgojo prepušča pretežno svoji ženi, sam pa se obnaša, kot da je nekakšen supervizor, ki v odnosu do žene in otrok odloča, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je, da brez zadostnega čustvenega naboja medčloveški odnosi dolgoročno niso in ne morejo biti uspešni, ker je brez ljubezni toleranca in sposobnost prilagajanja med partnerjema bistveno zmanjšana. Labirint, v katerem se je znašel klient, je izredno zapleten, saj ponuja le takšne rešitve, kjer je treba nekaj žrtvovati, da bi se ostalo rešilo.