Sprosti se, zapri oči in si predstavljaj, da jezdiš kamelo po prostrani puščavi, sonce pa neusmiljeno pripeka.
To je pripoved o rejcu kamel Velikem Tamu in njegovem sinu Gozi. Čredo kamel sta gnala na tržnico, ko se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Te zanima, kaj? Pozorno prisluhni njuni zgodbi.
Veliki Tam in Goza sta po večdnevnem potovanju dosegla obzidje mogočnega mesta Miraz. Pred mestnimi vrati je raslo starodavno drevo, katerega veje so bile uvite kot prsti čarovnice. Pravili so, da je drevo starejše od mesta in da ga varuje mogočni duh. Ko je šla čreda kamel mimo, je Veliki Tam pokleknil pred starim drevesom.
“O, prečudoviti duh drevesa, prosim, pomagaj mi zaslužiti čim več s prodajo kamel danes na tržnici. Obljubim, da se ti bom pošteno oddolžil,” je rekel Veliki Tam. Trikrat se je sprehodil okrog drevesa in se vsakič priklonil ter plosknil.
“Kaj počneš, očka?” je vprašal Goza. Očetovo vedenje se mu je zdelo malce čudno.
“Duha drevesa prosim, naj naju blagoslovi s srečo danes na tržnici,” je pojasnil Veliki Tam.
“Moja učiteljica meni, da je prositi duhove za pomoč neumno. Pravi, da je vsak sam svoje sreče kovač,” je rekel Goza.
Šla sta skozi mestna vrata. Veliki Tam je na skrivaj podrgnil kovanec za srečo, ki ga je imel v žepu, in zašepetal: “Pomagaj nama, kovanček.” Poskrbel je, da sin ni videl tega.
Na tržnici je vrvelo ljudi iz številnih dežel. Stojnice so se šibile pod sadjem in zelenjavo, nakitom, lončenimi izdelki in preprogami. Veliki Tam se je lotil dela – barantal je s kupci kamel. Pozno popoldne so bile vse njegove kamele prodane.
“Imela sva srečo fant moj,” se je režal Veliki Tam. “Zdaj pa pojdiva domov.” Ko pa sta odhajala iz mesta, se je ustavil, da bi kupil dve kozi. Ko sta prišla do starega drevesa, je pokleknil, zgrabil kozi in izza pasu potegnil nož.
“Kaj nameravaš narediti očka?” je prestrašeno vzkliknil Goza.
“Kozi bom žrtvoval duhu drevesa. Zahvalil se bom, ker sva imela danes na tržnici srečo.”
“O ne, tega nikar ne naredi!” je vzkliknil Goza.
“Ne poškoduj ju!”
Ko je govoril, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Iz vej je začelo deževati in kapljice so se spremenile v meglico, v kateri je lebdela ženska postava. Lasje so ji plapolali, njena oblačila so se lesketala kot diamanti.
Veliki Tam je odvrgel nož. “Kdo si?” je vprašal osuplo.
“Sem duh tega drevesa. To ni bil dež, ampak moje solze za ubogi prestrašeni živali. Tvoja sreča, kot ji praviš, danes na tržnici, je bila zgolj posledica tvojega lastnega garanja. Poslušaj svojega sina!”
Veliki Tam se je zdaj počutil malce butasto, ko je klečal pred duhom drevesa. Nerodno je vstal in zardel.
“Duhovi poskrbimo za vse, kar živi,” je nadaljevala. “Svojega časa ne zapravljamo za pomoč ljudem pri barantanju na tržnici.” Nasmehnila se je in izginila nazaj v drevo.
Veliki Tam in Goza sta stmela v točko, kjer je zbledela.
“Izvoli darilo,” je končno naznanil Veliki Tam ter Gozi izročil svoj kovanec za srečo. “Z njim si kupi nekaj posebnega. Ne bom ga več potreboval.”
Od tistega dne sta Veliki Tam in Goza skupaj garala in skrbela za svojo lastno srečo.
Zadovoljstvo nam prinese naš lastni trud.
Če se zanašamo na srečo ali moč drugih,
da bi se stvari zgodile, ne napredujemo.
Povzeto iz knjige Mali Buda za lahko noč >>
