Položaj učitelja iz pogleda bioterapevta
Učitelj je imel v preteklosti in bo imel tudi v prihodnosti pomembno vlogo v družbi. Ta vloga postaja, zaradi hitrih sprememb, ki se dogajajo v družbi, vse bolj pomembna. Na vzhodu rečejo učitelju guru, do katerega ima večina spoštljiv odnos. Ta spoštljivost pa ni sama po sebi umevna, predvsem pa ni odvisna od ljudi, ampak zaradi tega, ker učitelji sami sebe cenijo, so bolj ozaveščeni, imajo boljšo samopodobo, so pripravljeni na spremembe, upam si trditi, da so evolucijsko gledano na višji stopnji zavesti in še posebej zato, ker opravljajo poklic za katerega so poklicani.
Tudi sam sem učitelj in zares uživam v podajanju znanja. Poučujem v šoli za bioterapevte, predavam menedžerjem, vodim delavnice vseh vrst. Veliko razmišljam o tem, zakaj v naši družbi veliko učiteljev sebe dojema kot da so žrtve šolskega sistema in družbe, ki da jih preveč obremenjuje, za to pa niso dovolj plačani. Posledično trpijo, dokler ne izgorijo v preobremenjenosti. Ko jih poslušam, mnogi izgubljajo smisel življenja, kar je za družbo kot celoto najhujše. Posledično se ta pesimizem v času, ko velik del vzgoje namesto staršev prevzemajo učitelji, prenaša na otroke.
Učitelji so še dodatno obremenjeni, ker otroci zahtevajo vse več pravic, ne sprejemajo pa dolžnosti. Poskus permisivne vzgoje pred leti, se ni pokazal kot najboljši. Ravnatelji imajo svojo politiko vodenja, ki pogosto ni všeč učiteljem, ki bi radi marsikaj po svoje naredili. Mlajši učitelji vidijo, da v šolskem sistemu marsikaj ne ustreza več času v katerem živimo. Šola poteka po podobnem sistemu, kot za časa Marije Terezije, samo program je drugačen. Starejši učitelji imajo najraje, da se nič ne spreminja, saj so tako navajeni, do upokojitve pa bodo že nekako. Z druge strani so vsi nezadovoljni s šolskim ministrstvom, ki je politično voden in mu očitajo, da premalo upošteva stroko, še posebej tisto iz prakse. Na koncu kratko potegnejo vsi, še najbolj pa preobremenjeni učenci, ki so še komaj kos vsem obveznostim. To nezadovoljstvo pa prenašajo na učitelje.
Vsem pa se dogaja tako, kot potrebujejo, da bi se razvijali.
Sam izhajam iz tega, da je smisel življenja razvoj – evolucija naše duše skozi pridobivanje izkušenj. Gre za izkušnje tako skozi več življenj, kot tudi tega, ki ga živimo sedaj. Situacije, dogodke in vse ljudi, s katerimi se srečujemo, smo si sami priklicali, kaj bomo naredili z njimi, pa se sami odločamo.
Tudi poklic smo si sami priklicali v življenje. Pri učiteljih govorimo o poklicanosti. Ali smo res poklicani za vlogo učitelja, ga sprejemamo, ali smo v tem poklicu zaradi tega, ker ni bilo druge možnosti, ker je to družinska tradicija, ker so nas nagovorili starši, usmerili v šoli ali nekdo drug. Če sprejmemo svojo službo učitelja kot poklicanost, potem je vse lažje, vidimo smisel v vsemu, tudi v trenutno težki situaciji v družbi. V nasprotnem primeru se dobesedno borimo za osnovno preživetje ali svojo situacijo vidimo na videz nerešljivo; življenjski smisel se nam je izmuznil, padamo v psihozo množic.
Predlagam, da poskušamo videti svet takšen, kot je!
Smisel življenja ni samo projekcija trenutnih želja, hotenj, ampak tudi impulz iz tistega dela nas samih, ki je večen, absoluten, božanski in ne more biti prizadet. Tukaj ločimo duhovno dimenzijo, ki govori o »višjih potrebah« človeškega bitja, od psihofizične dimenzije, ki predstavlja naš zemeljski del in govori o »nižjih potrebah«. Slednje pomenijo preživetje in ustvarjanje materialnih pogojev za udobno življenje.
Spraševanje o smislu življenja je odraz duhovnega, neka višja potreba, ki nas vodi v smer določenih vrednot. Te pa moramo tudi občutiti in ne morejo izvirati zgolj iz priučenega. Kot terapevt ljudem, ki imajo občutek, da ne dobijo dovolj za svoje delo predlagam, da se ne sprašujejo nenehno, kaj lahko dobijo od partnerja, otrok, družbe, planeta, Vesolja, Božanskega,…, pač pa, kaj lahko dajo.
Dajanje ima neskončno veliko oblik, od materialnih dobrin do znanja, ljubezni, dobrih misli,… in je količinsko neomejeno. Dajanje je včasih sposobnost preseganja zemeljskega; takrat, ko se posvetimo nečemu izven sebe, smo blizu absolutnega, Božanskega. In vendar je to nasledek zavestnih procesov, ki so vezani na človekovo svobodo.
Svobodo pa si priborimo s kultiviranjem našega odnosa do okolja, dela ki ga opravljamo. Zaradi tega nas pogoji, v katere smo se rodili ali si jih ustvarili, ne določajo popolno.
Svoboda je torej v tem, da smo sposobni prevzeti odgovornost za lastna dejanja.
To spoznanje nam pomaga pri preseganju lastnih omejitev, strahov, tesnobe. Dobimo moč, da se soočimo z lastno situacijo in jo, ko prevzamemo odgovornost in smo pripravljeni za spremembe, tudi zapustiti. Skozi spremembo odnosa do vsega obstoječega, prevzemanje pobude in odgovornosti, dosežemo spremembo sebe, in posledično tudi okolja. Tako imamo možnost spoznati in izraziti lastne, do tedaj skrite potenciale.
Edino s spremembo sebe, lahko menjamo svet v katerem živimo. Zavedati se moramo, ne samo svojih pričakovanj od življenja, ampak da tudi življenje nekaj pričakuje od nas. Zato se mu predajmo – soočimo se z usodo, ki jo ne moremo spremeniti. Na koncu bo ostalo še samo to, kar smo dali sebi in življenju.
Vse prej omenjene težave pa lahko namesto, da nas ovirajo v življenju sprejmemo kot izziv, kot priložnost za napredek.
In na koncu bi rad vsem, ki pravijo, da nimajo časa za duhovnost povedal, da duhovno ni tisto kar počnemo, ampak odnos do tistega kar počnemo. Lahko je delavec v proizvodnji s pravim odnosom do dela veliko bolj duhoven, kot duhovni učitelj ali duhovnik.
P.S. V branje priporočamo tudi knjigo Človek, kam greš? >>
