Meje v odnosih kot osnova za osebnostno rast in razvoj

Meje v odnosih so osnova, da v svojem življenju ustvarimo prostor zase in živimo svoje življenje skladno s sabo, brez notranjih konfliktov, zato so v življenju posameznika neke vrste pogoj za rast in razvoj, zdravo življenje in ustvarjanje zdravih odnosov.

Omogočajo nam razmejiti sebe od drugih ljudi, svojih občutij, misli, potreb in želja od občutij, misli, potreb in želja drugih ljudi.

Zdrave meje nam omogočijo predvsem zaživeti svoje avtentično življenje in nam dopuščajo, da ga ob nas živijo tudi drugi ljudje.

»Nezdrave meje« so pogosto rana preteklosti in izhajajo iz pogosto nezavednega odzivanja na osnovi vzorcev, ki so nastali v posameznikovem zgodnjem otroštvu. Znaki nezdravih meja se pogosto izražajo kot nejasen občutek za sebe, nepoznavanje svojih potreb in želja, zadovoljevanje svojih potreb in želja z izsiljevanjem in manipulacijo, vsiljiv in pokroviteljski odnos do drugih ljudi, igranje vloge žrtve, pogosta razočarana zaradi izrabe zaupanja s strani drugih ljudi, pretirana zaprtost vase, odgovornost za počutje drugih ljudi, opuščanje odločanja o svojih zadevah, nezmožnost reči ne in še bi lahko naštevali.

OGLAS

Iz navedenega izhaja, da se »zdravje meja« izkazuje tudi na osnovi zavedanja in vzpostavitve svojih meja, kot tudi sprejemanja in spoštovanja meja drugih ljudi.

Poseg v osebno fizično mejo običajno zaznamo preko svojih petih čutil, ko npr. nekdo prečka naš fizični intimni prostor (0,5 m od našega fizičnega telesa) ali ko se nas druga oseba dotakne.

Poseg v naš psihični osebni prostor (npr. naše misli) se pojavi, kadar druga oseba preko svojih besed ali dejanj specifično vpliva na naše doživljanje in odzivanje (npr. v trgovini se odločimo za nakup izdelka, ki ga ne potrebujemo in nakup kasneje obžalujemo; verjamemo drugi osebi pozitivnih občutkov o njemu in ne zaradi objektivnih dejstev; izvedemo dejanje, ki je v nasprotju z našimi vrednotami zaradi občutkov strahu pred neko posledico).

Te posege v naš svet lahko zaznamo preko svojih občutkov (emocij) in zavedanja. Kadar pademo v čustveni afekt ali se identificiramo s stvarmi v situaciji, zgubimo velik del svojega zavedanja in takrat se ne odločamo na osnovi svobodne volje, temveč na osnovi nezavednih vzorcev.

Zavedanje je proces v katerem v situaciji ostanemo zavestni in v stiku s sabo na način, da se zavedamo tako sebe (osebe, ki izkušnjo doživlja), dogajanja (predmeta izkušnje) in procesa izkušnje. Čustva, ki jih v določeni situaciji zaznamo, so jezik našega nezavednega, ki nam sporoča pomen in pomembnost dogodka za nas same, pogosto tudi naše čustvene rane in nanje vezana prepričanja o sebi, drugih ljudeh in življenju. Te so pogosto osnova za prevzem vloge žrtve ali manipulatorja pri t.i. čustveni manipulaciji.
Občutki pretirane krivde so pogosto povezani z doživljanjem sebe kot neustreznega bitja, občutki sramu s sramovanjem samega sebe in nizko lastno vrednostjo, občutek pretiranega strahu s pomanjkanjem ljubezni in zaupanja samemu sebi ter življenju.

Vzpostavitev zdravih meja je povezana z osebnostno rastjo, predvsem, da se zacelimo in opustimo prepričanja in merila, ki ne izvirajo iz resnice oz. nas v življenju ne podpirajo.

1. Prvi korak pri postavitvi meja je sprejemanje stanja, takega kot je. Samoprevare glede dejanskega stanja so laži, ki smo jih »prodali sami sebi« ali pa smo jih »kupili od drugih«, da smo stanje tako kot je, ohranili. Za spremembo je zato potrebno postati bolj iskren do sebe, predvsem glede nas samih, našega stanja in odnosov z drugimi ljudmi.
2. Drugi korak je prevzem svojega dela odgovornosti za stanje in spoznanje svojih želja, kaj namesto tega želimo, kaj nam to prinese in kako bo to vplivalo na naše življenje, naše bližnje in širše okolje. Ko to storimo dobimo tudi moč in motivacijo za spremembo.
3. Tretji korak je postavitev zdrave meje. Da nas druga oseba lažje razume in mejo sprejme, je potrebno priporočljivo uporabiti jezik, ki ga druga oseba razume. Ob tem je koristno upoštevati tudi njene potrebe, strahove in boleče točke in se zavedati kaj je naša zadeva in kdaj se vtikamo v zadeve drugih ljudi.

Ljudje se kot posamezniki na osebnostnem nivoju v odnosih z drugimi ljudmi izražamo preko svojih vlog in v vsaki vlogi imamo svoje »pristojnosti in odgovornosti«. Zavedanje teh nam omogoča, da meje v odnosu do druge osebe postavimo vlogi primerno.

Tako smo v vlogi mame ali očeta odgovorni predvsem, da svojega otroka pripravimo za samostojno življenje, mu damo varno in ljubeče okolje za njegov lastni razvoj.

V partnerskem odnosu je naša vloga povsem drugačna in kadar jo zamenjamo z vlogo enega od staršev (npr. da igramo v odnosu do partnerja njegovo mamo ali njenega očeta), in jo druga oseba sprejme, bomo v odnosu slej ko prej razočarani, prevzeli bomo večji del družinskih opravil, ob tem se bomo lahko jezili nad stanjem in neizpolnjenimi pričakovanji, posledično nam bo zmanjkalo časa in energije za lasten razvoj.
Kjer se pojavijo tovrstne težave so vzrok zanje pogosto kopiranje vzorca odnosa naših staršev ali zatajitev oz. opuščanje odgovornosti za samega sebe in/ali prevzem odgovornosti, ki niso naše.
Na tem področju sami sebi prodamo pogosto tudi veliko laži in to pogosto predvsem zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe (strahu), nezaupanja vase in v življenje ter nesprejemanja in nespoštovanja drugih ljudi.

Iz navedenega lahko spoznamo, da je potrebno zdrave meje postaviti tako v odnosu do drugih ljudi kot tudi v odnosu do samega sebe. Dar zdravih meja je prostor za naš osebni razvoj, samospoznanje in samouresničenje, kajti oseba, ki v sebi prebudi pogum, dobi moč za razvoj najboljše verzije same sebe.

Ko vzpostavimo »zdrave meje« v svojem življenju, se spremenijo odnosi, ki so poprej temeljili na izsiljevanju in manipulaciji, v odnose, ki temeljijo na spoštovanju in sodelovanju. Kot skrajna posledica lahko nekateri ljudje, ki ne želijo z nami rasti, iz našega življenja odidejo, kar naredi prostor, da lahko pridejo drugi ljudje.