Razumevanje narave in nege ljubezni
Ljubezni se ni mogoče naučiti, ni je mogoče gojiti. Gojena ljubezen sploh ne bo ljubezen. Ne bo resnična vrtnica, temveč bo plastični cvet. Ko se nečesa naučite, to pomeni, da nekaj pride od zunaj; da ne zraste znotraj. Ljubezen pa mora zrasti v vas samih, če naj bo pristna in resnična.
Ljubezen ni učenje, temveč rast. Ne smete se učiti kako ljubiti, temveč se morate odučiti, kako ne ljubiti. Treba je odstraniti ovire, treba je uničiti tisto, kar ljubezen zastira, pa bo ljubezen vaša naravna, spontana bit. Ko odstranite ovire, pomečete skalovje s poti, se sproži tok. Tok je že tukaj – skriva se za številnimi skalami, vendar pa je studenec ljubezni že navzoč. To je vaša bit sama.
“Ljubezen zmeraj boli” in drugi nesporazumi
Ljubezen nikdar nikogar ne boli. In, če čutite, da vas je ljubezen ranila, gre za nekaj drugega v vas, ne pa za vašo ljubečo značilnost, in tisto drugo se počuti ranjeno. Če tega ne uvidite, se boste kar naprej gibali v istih začaranih krogih. Tisto, kar imenujete ljubezen, lahko zakrije mnoge neljubeče stvari v vas. Človeški um je namreč od nekdaj zelo bister, pretkan pri slepljenju drugih, pa tudi samega sebe. Um dodeljuje lepe oznake grdim stvarem, saj poskuša vaše rane zakriti s cvetjem. To je ena od prvih stvari, v katere se morate poglobiti, če želite razumeti kaj je ljubezen.
“Ljubezen” kakor ljudje ponavadi rabijo to besedo, ni ljubezen, temveč je poželenje. In poželenju je usojeno, da zadaja rane.
