Najprej naj vam povem kratko anekdoto:

»Moj zdravnik je na vsak način hotel, da vas obiščem,« je bolnik povedal psihiatru. »Bog ve, zakaj – sem srečno poročen, imam varno službo, veliko prijateljev, sem brez skrbi …«

»Hmmm,« je rekel psihiater in segel po svoji beležnici, »in kako dolgo je z vami že tako?«

Sreča je neverjetna. Zdi se, da človek ne more biti srečen. Če govorite o svoji potrtosti, žalosti, bridkosti, vam vsakdo verjame; zadeva se zdi naravna. Če govorite o svoji sreči, vam nihče ne verjame – zadeva se zdi nenaravna.

Sigmund Freud je po štiridesetih letih preučevanja človeškega uma – delal je s tisoči ljudi, opazoval tisoče motenih umov – prišel do sklepa, da je sreča utvara: človek ne more biti srečen.

V najboljšem primeru lahko stvari naredimo malce znosnejše, to je vse. V najboljšem primeru lahko malce ublažimo nesrečnost, to pa je vse.

Srečen pa človek ne more biti. Zadeva se zdi zelo črnogleda … Ampak zdi se, da je s človeštvom natančno tako; zdi se, da gre za dejstvo. Samo ljudje so nesrečni. Nekaj globoko v nas se je izjalovilo.

To vam pravim na podlagi svojih lastnih izkušenj: ljudje so lahko srečni, srečnejši od ptic, srečnejši od dreves, srečnejši od zvezd – kajti ljudje imajo nekaj, česar nima nobeno drevo, ptica ali zvezda. Imajo zavest.

A ko imate zavest, imate dve možnosti: lahko postanete srečni ali pa nesrečni.

Drevesa so preprosto srečna, ker ne morejo biti nesrečna. Njihova sreča ni njihova svoboda; morajo biti srečna. Ne znajo biti nesrečna; druge možnosti nimajo. Ptice, ki žvrgolijo v krošnjah, so srečne – pa ne zato, ker bi se tako odločile – preprosto so srečne, ker ne znajo biti drugačne. Njihova sreča je nezavedna; je preprosto naravna.

Ljudje so lahko izjemno srečni in izjemno nesrečni – izbira je njihova. Ta svoboda je tvegana, je zelo nevarna, ker vi postanete odgovorni. In nekaj se je zgodilo s to svobodo, nekaj se je sfižilo. Človek nekako stoji na svoji glavi.

Ljudje iščejo meditacijo. Meditacijo potrebujete samo zato, ker se niste odločili, da boste srečni. Če se odločite, da boste srečni, ni potrebe po meditaciji.

Meditacija je zdravilna: če ste bolni, potrebujete zdravilo. Ko se vedno znova odločite za srečo, ko se odločite, da boste radostni, ne potrebujete meditacije. Meditacija se začne dogajati sama od sebe.

Toliko verstev je zato, ker so številni ljudje nesrečni. Srečen človek ne potrebuje religije; srečen človek ne potrebuje templja ali cerkve – kajti srečnemu človeku se vse stvarstvo zdi kot tempelj, ves obstoj je cerkev. Srečen človek ne pozna tako imenovanih religioznih dejavnosti, saj je vse njegovo življenje religiozno.

Kar koli počnete s svojo srečo, je molitev – vaše delo postane čaščenje; celo dihanje je izjemno veličastno, milo.

Sreča vznikne, ko se umestite v okvir svojega življenja, in to tako ubrano, da vam vse, kar počnete, prinaša radost. Takrat nenadoma spoznate, da vam meditacija sledi. Če obožujete delo, ki ga opravljate, če obožujete svoj življenjski slog, ste meditativni.

Takrat vas nič ne zmoti. Kadar vas stvari motijo, je to preprosto znamenje, da vas v resnici ne zanimajo.