»Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila.« Švedski pregovor
Naravo sprejemamo odprtih rok, kadar nas obdari s soncem, toplino in bogatimi sadovi. Takrat jo z vsem bitjem doživljamo, vsrkavamo in priznavamo njeno prisotnost. Kadar pa z neba padejo prve kaplje ali snežinke, hitro vzamemo dežnik, skočimo v zavetje ali se skrijemo za varne in suhe zidove našega doma. Takrat nam ni več po volji, da bi se ji nastavili, jo vsrkavali, ampak se raje zavijemo v klobčič in preživimo dan znotraj štirih sten. Naravi svoj obraz najraje pokažemo takrat, ko posveti sonček, pihlja blag vetrič ali celo kraljuje brezvetrje ter po možnosti ni zunaj niti premrzlo niti pretoplo.
Zaradi genske nagnjenosti k iskanju najhitrejšega načina za dobro počutje, ki je vcepljena globoko v vseh nas, iščemo hitre rešitve za boljše počutje, ne glede na dolgoročne posledice. Najhitrejša rešitev namreč praviloma ni tudi najboljša za nas. Pod hitro rešitev spada na primer zadrževanje za štirimi stenami več kot je potrebno in dobro za nas, preprosto zaradi dejstva, ker je je bolj udobno biti na kavču, kot se obleči in iti ven. Vzrok ali izgovor za izbiro kavča namesto sprehoda pa je ponavadi slabo vreme.
Ali res vremena ni, kadar dežuje?
Dosti ljudi izbere izhod iz stanovanja, kadar je »lepo vreme«, »pravo vreme«. Ljudje celo uporabljajo izraz »vreme« izključno za sončno vreme. V primeru dežja, snega ali vetra zanje enostavno »vremena ni«. Če rangiramo vreme na »dobro« in »slabo« in pogojujemo svoj izhod iz stanovanja s stanjem na nebu, smo na začrtani poti do pomanjkanja vitalne energije. Če se dlje časa zadržujemo v zaprtih prostorih, lahko posledice občutimo v obliki slabega počutja, čustvenih nihanj, zakrčenosti, pomanjkanja volje, slabega imunskega sistema, odvečnih kilogramov … Izbirati samo sončno vreme za preživljanje časa zunaj je podobno kot bi se odločili, da bomo jedli le čokolado, ker je pač dobrega okusa. Nekaj časa gre, a daleč se ne pride.
Ljudje, ki se veliko časa zadržujejo v zaprtih prostorih, lahko kmalu občutijo tudi fizične težave, ki izvirajo iz pomanjkanja vitamina D, kar vpliva na porušeno zdravje kosti, zob, kože in imunskega sistema. Vitamin D vsrka človeška koža tudi v oblačnem vremenu, ne samo takrat, ko sije sonce. Zato pogumno ven, na svež zrak in v naravo.
Oblačno vreme je tudi najbolj prijazno za fotografiranje zunanjih prostorov. Vsi, ki radi fotografirajo naravo, vedo, da je oblačno vreme idealno za posnetke najlepših fotografij rož, rastlin, listov in narave sploh. Sonce dostikrat »prežge« fotografijo in pobere barve, v oblačnem vremenu pa je ravno dovolj svetlobe, da barve narave na fotografiji intenzivno zasijejo.
Vsakdo si lahko najhitreje in najbolje sam pri sebi preveri, kakšen odnos ima do vremena, ali vremenu v mislih daje predznak dobro ali slabo vreme ter v kolikšni meri je vreme odvisno od odločitve, ali iti ven ali ne.
Oblecimo se in gremo ven!
Svež zrak, ne glede na vreme, je vedno veljal za naravno in učinkovito sredstvo zoper slabo voljo, stres, nemir, nespečnost, hiperaktivnost in druge tegobe, povezane s počutjem. Že ura na dan preživeta zunaj, na svežem zraku, po možnosti v naravi, blagodejno deluje na naša čustva, misli, počutje in telesne procese. Naše celice dobijo kisik, lažje mislimo, se koncentriramo, in bolj kakovostno spimo.
Blagodejnost svežega zraka ne glede na vreme je dobro poznana lastnikom štirinožnih prijateljev, ki svoje lastnike vsak dan kot najboljši terapevti popeljejo na terapijo s svežim zrakom, ne glede na vreme. Četudi dežuje ali sneži, četudi se nam enostavno ne ljubi spraviti iz stanovanja, četudi bi najraje namesto ven zavili na kavč, nas kužek prisili, da ga odpeljemo na sprehod. In kolikor smo v začetku čutili odpor spraviti se ven, toliko smo ob koncu sprehoda potihem hvaležni, ker se počutimo boljše, sveže in z več energije. Hvala kužki, da nam pomagate v bolj vitalno in zdravo življenje!
Čudežni obraz narave in naša duša
Veter, dež, mraz in nevihta so drug obraz narave, mogoče na prvi pogled neprijazen, a vendar gre za isti obraz narave, ki kaže tudi sonce in je v enaki meri nujen za nas in za naše življenje. Če ta obraz doživljamo na »varni« razdalji, skozi zaprta okna, tudi sebe in življenje držimo na »varni« razdalji, skozi zatrta čustva, skozi zaprto srce.
Ali vas je kdaj nepričakovano ujel dež? Ste se jezili, bili nezadovoljni, se počutili neprijetno? Ali ste si mogoče dovolili, da majhen delček vas navdušeno zaživi ob presenečenju narave? Ta majhna iskra je naš notranji otrok, ki se veseli srečanja z naravo, da je lahko moker, divji, skače po lužah in se enostavno veseli sile življenja, ki se izraža skozi kapljice dežja. Brez skrbi, da smo mokri, blatni ali nas zebe. Voda in dež sta kri zemlje. Brez vode bi bili mrtvi, brez dežja bi narava bila mrtva. Voda očiščuje, poživlja in hrani naše celice. Naj bo to v vašem spominu naslednjič, ko se sprehodite po dežju.
Tudi snežinke, ki nežno pristajajo na naši koži, oblačilih in pokrajini, prinašajo mir, tišino, energijo bele barve, ki umirja, blaži in sprošča. Nekateri pravijo, da so snežinke majhni angeli, ki objemajo zemljo, da lažje zaspi. Skozi zimo, ko narava počiva, sneg umirja energijo poletnega ognja, pripravlja zemljo na počitek, da se narava sprosti, umiri in pripravi na novo rojstvo pomladi. Dovolimo tudi mi snegu in snežinkam, da nam pomagajo sprostiti se, regenerirati in na najboljši možni način pripraviti se na novo pomlad.
Kaj pa veter, ki nas pozdravi bučno in nepričakovano, nam mimogrede zmrši frizuro in razmeče listje po dvorišču? Energija vetra je igriva sila narave, ki v nas prebuja življenje in napravi skozi nas prepih. Skozi veter prihajajo spremembe in pustimo mu, da nas prevetri, odpihne iz nas vse, kar je starega in prinese v naša srca svežo silo življenja.
Vsi vremenski pojavi so sile Matere Zemlje, ki nam pomagajo, da se počutimo žive in vitalne. Če se ob katerem izmed vremenskih pojavov počutimo slabo, se lahko v srcu in mislih vprašamo: »Kaj v meni sproža agresijo ko piha močan veter?« ali »Kaj npr. dež v meni prebuja?«
Najmočnejša vremenska sila je nevihta, še posebej orkan. Po šamanskih tradicijah je nevihta glas, ki se spusti na zemljo in prek bliska in groma prenaša odgovor vsemogočne energije stvarstva. Če nas preseneti nevihta na prostem, se lahko zavemo svoje majhnosti in ponižnosti nasproti mogočne sile narave. Energija nevihte v nas prebudi najgloblje zavedanje o enosti z naravo, prebuja naš najgloblji divji jaz, ki je hkrati tudi naš najboljši notranji zdravilec.
Predajmo namišljeno človeško superiorno moč tistemu viru, ki supermoč zares ima – to je sila življenja, ki je ustvarila vesolje, zemljo, stvarstvo, vključno z nami. Po predaji se počutimo osvobojeni, hvaležni in polni ljubezni. Obenem se začnemo zavedati, da lestvica obstoja in stopnje razvoja sploh ne obstaja. Obstaja samo krog, ki nas v duši povezuje z drugimi bitji in skozi katerega se pretaka večna energija kozmosa.
