Ko sem prvič slišal za idejo pozitivnega razmišljanja se mi je zdela izjemna. Ali ne bi bilo krasno, če bi ljudje v vsem videli dobro in se odzvali v skladu s pozitivnimi pričakovanji?
Potem sem se nekaj časa ukvarjal s to mislijo ter sledil nasvetom … in ugotovil, da se je »nekaj izgubilo v prevodu«.
Originalna ideja je temeljila na veri in zaupanju v pozitiven razplet. V smislu, ko pride do nepričakovane ali neprijetne situacije se ne vdajaj obupu, dvomom, skrbem, apatiji in podobno, temveč poglej, kaj lahko narediš in se loti akcije – zagotovo se da kaj narediti v smer izboljšanja situacije. Če ni možno, pa vsaj ne razmišljaj o najslabšem scenariju.
Potem so se pojavile afirmacije. To so kratke misli, oblikovane v sedanjem času in v pozitivni obliki, ki izražajo neko željo ali cilj. Na primer »Moje telo je lepo in vitko«.
Afirmacija je postala orodje za izvedbo pozitivnega razmišljanja in mnogi so ju videli kot dva komplementarna elementa iste ideje.
Čeprav sta posamični ideji – pozitivni pristop in afirmacije – bili odlični, je njun hibrid izničil uporabnost in vrednost obeh.
Kako so afirmacije preoblikovale idejo o pozitivni naravnanosti
Pozitivna naravnanost v originalni obliki sloni na aktivnosti. To je pristop zmagovalcev, ki ne vržejo ob prvi oviri puške v koruzo.
Vendar je med ljudmi zelo malo zmagovalcev … in tisti drugi so si omislili svojo obliko te ideje: Namesto, da se lotim akcije, bom gledal na situacijo pozitivno.
Logična posledica je bila prekrivanje dejanskega problema s plastjo pozitivne perspektive, ki naj bi vlivala dober občutek.
Tu so v zgodbo vskočile afirmacije. Postale so zaščitni znak in priročno orodje za izvrševanje te naloge.
Prva očitna razlika glede na originalno idejo je drugačen pristop. Afirmacije temeljijo na vcepljanju (največkrat nove) misli, medtem ko originalna ideja temelji na dejanski veri in zaupanju ter iskanju rešitve.
Torej, namesto, da bi oseba v veri na ugoden razplet zavihala rokave in se vprašala, kaj lahko stori čim prej, da pripomore k rešitvi situacije, ji dajejo afirmacije potuho, da ostane pasivna in »pozitivno« gleda na situacijo. Ob tem pa goji lažno upanje, da počne sebi dobro, oziroma, da rešuje ali vsaj nadzoruje situacijo …
Razlika v končnem rezultatu je več kot očitna.
Če ob pogledu na zaraščen vrt ne primemo v roke motike in začnemo izkopavati plevela, se situacija ne bo uredila sama po sebi, temveč se bo sčasoma kvečjemu še poslabšala. Lahko si ves dan govorimo »Moj vrt je lep … Moj vrt je lep …«, kot je omenjeno zadevo slikovito opisal Američan Tony Robbins, a zaradi tega ne bomo niti srečni niti imeli lepega vrta.
Podobno se bo zgodilo, če si ob pogledu v ogledalo govorimo »Moje telo je krasno« ali »Brezpogojno sprejemam svoje telo v vseh oblikah«, v resnici pa morda niti ne prenesemo pogleda nanj.
Ali pa, ko se začne partner oddaljevati od nas in si govorimo: »Moja zveza je čudovita in vsak dan boljša.« Vse to so izgovori in opravičila, da zakamufliramo dejanski problem in ostajamo pasivni.
Več v knjigi Zdravje je v nas
Občutki ne lažejo …
Druga stvar je, da si dejansko ne moremo lagati. Če si oseba, ki se ji upira pogled na lastno zamaščeno telo govori, kakšno krasno postavo ima, se bo ob tem počutila še slabše, saj bo z vsakim izrečenim stavkom le priklicala – in tako poudarjala oziroma okrepila – svoj resnični odnos do telesa.
V tem primeru se spopadeta zavestna misel, v katero želimo verjeti, ter dejansko stanje. Ko si bo oseba rekla »Moje telo je lepo«, ji bo glas v glavi rekel: »Ne, ni! In to dobro veš! Tvoje telo je daleč od lepega!«
Posledica je ravno nasprotna tisti, ki jo iščemo. Večkrat ko si povemo »pozitivno misel«, bolj v sebi krepimo občutke sramu, krivde, obupa …
Žal teorija, da neko misel osvojimo, če si jo le dovolj velikokrat ponovimo, ne deluje. Oziroma deluje zelo omejeno – le v primerih, ko gre za neznane ali nevtralne stvari, do katerih želimo zgraditi nek odnos oziroma pogled.
V tem primeru ni nasprotnega pola, ki bi vlekel voz v drugo smer, zato lahko postopoma v sebi oblikujemo specifično stališče.
Ko deluje nasprotujoča sila, pozitivno razmišljanje verjetno ne bo dovolj. Takrat potrebujemo močnejše orodje, s katerim bomo lahko kljubovali ukoreninjenim, velikokrat tudi podzavestnim prepričanjem.
Z vztrajnim ponavljanjem pozitivne misli lahko v najboljšem primeru dosežemo, da do situacije postanemo nedoločni ali otopeli. Podobno kot packa na zidu, ki nam gre nekaj mesecev na živce, potem pa se je nekako navadimo.
Torej preidemo v apatiji podobno stanje, ko med seboj in težavo zgradimo zid. Ali pa pometemo zadevo nekam pod predpražnik in se pretvarjamo, da nas nič ne moti.
Vendar se celo to zgodi dokaj poredko. Dr. Lipton je povedal, da so nezavedni oziroma podzavestni vzorci milijonkrat močnejši od zavestnih prizadevanj ter da delujejo v petindevetdesetih odstotkih časa. Vedno znova tudi v intervjujih zelo direktno pove, da »pozitivno razmišljanje« ne deluje.
Pravilni pristop
Ugotovil sem, da je pravilni pristop do reševanja situacije samo eden.
Pravočasno moramo zaznati spremembo oziroma opaziti, da se je začelo dogajati nekaj nenavadnega, si to priznati in takoj začeti iskati rešitev. Včasih se da kaj narediti takoj, včasih je treba malo počakati ali pa je treba koga povprašati za nasvet. V vsakem primeru je potrebna aktivnost, ne pa se izmikati ali si mazati oči, da se ne dogaja nič posebnega.
V določenih, redkih primerih bomo na osnovi tovrstnega proaktivnega pristopa ugotovili, da se ne da narediti ničesar in je najboljša aktivnost zgolj vera in zaupanje v dober razplet.
Vendar »pozitivno razmišljanje« ni bližnjica do tega koraka. Prvič, ker je tovrstna situacija bolj izjema kot pravilo. Drugič, ker je ta situacija posledica oziroma rezultat aktivnega iskanja rešitve, ne pa prvotni (in/ali edini) pristop k reševanju situacije. In tretjič, ker dejansko verjamemo v ugoden razplet – zato se tudi trudimo iskati rešitev; za razliko od »pozitivnega razmišljanja«, kjer želimo z afirmacijami nadomestiti aktivnost oziroma prek njih priti do ugodnega razpleta.
Opazil pa sem še nekaj. V tej situaciji, ko nisem izvajal nobene aktivnosti, sem se včasih ujel v občutek, da ne vlagam dovolj energije v rešitev; da sedim križem rok, namesto da bi počel nekaj – kar koli – v smer ugodnega razpleta situacije.
Ko sem ozavestil izjemno sporočilo »Solomonovih paradižnikov« in spoznal, kako lahko pritisk celo ubije življenje, sem ubral nov pristop. Vsakič, ko me prime, da bi posegel v situacijo, a nisem prepričan, ali bo to dejansko pospešilo ugoden razplet, se vprašam: »Ali lahko storim kar koli, kar bi nedvomno delovalo bolje, kot če ne naredim ničesar?«
Zelo velikokrat ugotovim, da lahko dejansko najbolje pomagam, če se ne vtikam v situacijo …
Pozitivna plat afirmacij
Afirmacije so koristne, saj so mi že velikokrat pomagale do ohranjanja dobrega občutka oziroma vzdrževanja pozitivne naravnanosti.
Vendar morajo biti upoštevana točno določena pravila.
Najpomembnejše je naslednje: afirmacije delujejo, ko jih uporabljamo kot opomnik za točno določeno prepričanje, idejo, naravnanost …, ki jo zgradimo v sebi že pred tem.
Torej jih ne uporabljamo zato, da bi prek njih želeli spremeniti neko stališče, temveč zgolj z namenom ohranjanja ali utrditve nečesa, kar nam je že blizu oziroma v kar že verjamemo.
Če afirmacija ne podpira našega trenutnega prepričanja, bo verjetno treba najprej spremeniti le-tega. To lahko dosežemo skozi iskanje novih dejstev, skozi potrditve ideje v praksi, skozi pričevanja ljudi, ki podpirajo novo prepričanje in podobno.
V določenih situacijah pa zadostuje, če zgolj spremenimo oziroma si prilagodimo afirmacijo.
Spomnim se zgodbe Thomasa Kellerja, v kateri je zelo slikovito predstavil svojo izkušnjo. Keller je bil zelo slab učenec in je vsak drugi razred osnovne šole ponavljal. Šolska psihologinja mu je predlagala, naj poskusi z afirmacijo »Pameten sem.«
Pravi, da je delovalo nekaj ur, dokler si je lahko zavestno priklical v um določene učne uspehe. Čez čas pa so mu misli ušle v spoznanje, da kljub vsemu v osnovni šoli ni izdelal štirih razredov – edini med vsemi ljudmi, kar jih je poznal. In »pozitivno razmišljanje« ni več pomagalo …
Potem se je vprašal, kako bi lahko oblikoval svojo misel drugače. Rekel si je: »Kadar koli sem se odločil, da se bom česa naučil, sem tudi se.« Ob tej misli se je počutil dobro, saj je temeljila na resnici, istočasno pa je skrivala sporočilo, da je bister.
In vsakič, ko si jo je povedal, se je lahko povezal z njo in prebudil pozitivne občutke o sebi.
Dva ključna koraka do pravilne uporabe afirmacij
Takšen je pravilni pristop k afirmacijam. Najprej je treba zgraditi in osvojiti prepričanje, v katerega neomajno verjamemo. Potem pa uporabiti afirmacijo kot opomnik, ki nas vedno znova poveže s temeljnim prepričanjem oziroma nas vrne v osnovno idejo, ki vedno nosi v sebi močan naboj.
V tem primeru bomo sistematično krepili prepričanje, ki bo v nekem trenutku postalo tako močno, da bo kljubovalo tudi nasprotujočim stališčem.
Poleg tega sam proces ponavljanja afirmacij ne bo naporen oziroma ga ne bomo dojemali kot obveznost. Večkrat, ko si bomo povedali afirmacijo, bolje se bomo počutili. Bolje ko se bomo počutili, večji navdih bomo imeli, da to energijo podoživljamo znova in znova.
Če se bomo lotili postopka pravilno, se bodo izrečenim besedam pridružile tudi druge zaznavne oblike in občutki: lahko si bomo predstavljali neko sliko ali film, ki pooseblja afirmacijo … ob tem slišali zvoke … podoživeli prijetne občutke … se spomnili podobnih občutkov iz preteklosti in podobno.
Čez čas nas bo lahko že sama misel na afirmacijo toliko posrkala v ta notranji svet, da se bomo lahko v nekaj sekundah izgubili v njem – in v prijetnih občutkih.
To pa je tudi namen.
