Prositi za odpuščanje in odpustiti drugim je zapleteno, saj obsega najgloblje vživljanje, človeškost in modrost. Zgodovina potrjuje, da brez odpuščanja ne more biti trajne ljubezni, nikakršne spremembe, nobene rasti, nobene resnične svobode. Dr. Gerald Jampolsky v knjigi Love is letting go of fear (Ljubezen je opuščanje strahu) piše:
Sovraštvo, grenkoba in maščevalnost so nezadržni, samouničujoči ter intelektualno in čustveno izčrpavajoči.
Zato je pomembno, vsaj za tiste, ki želimo gojiti dolgotrajen odnos, da bolje razumemo dinamiko odpuščanja. Če naj živimo skupaj kot krhki in ranljivi posamezniki, kakršni smo, ga zelo potrebujemo.
Odpuščanje je dejanje volje in je zavestna odločitev.
Odločimo se odpustiti ali pa ne. Toda vedeti moramo, da odpustiti in biti predmet odpuščanja obsega enako dinamiko. Če upamo, da nam bo nekdo odpustil za napačno ravnanje, smo zavezani ravnati enako. Če ne moremo odpustiti drugim, ne moremo pričakovati, da bodo drugi nam.
Ko se predamo ljubezni, postanemo izjemno ranljivi. Nikoli nismo varni. Odprti smo za razočaranje in bolečino. V odnosu se združita posameznika z različno preteklostjo in izkušnjami v upanju, da bosta ustvarila nove svetove z ustvarjanjem in doživljanjem novih skupnih izkušenj. Vendar to ni lahko, saj vsi delamo v senci strahov, pričakovanj in navad iz preteklosti, in ker smo vsi različni in nepopolni, redko ne naletimo na navzkrižja.
Kadar čutimo, da smo doživeli krivico, takoj obtožujemo druge. Zaznavamo se kot žrtve, čeprav smo “nedolžni”. Zatorej smo upravičeni zahtevati, da krivci popravijo krivico. Menimo, da je popravljena šele takrat, kadar prizadenemo tiste, ki so prizadeli nas, razočaramo tiste, ki so razočarali nas, povzročimo trpljenje tistim, ki so nas ranili ali nam povzročili bolečino. Takoj morajo občutiti naše maščevanje in ga, če je le možno, občutiti do smrti. Prepričani smo, da je le tako mogoče popraviti krivico. Šele tedaj bomo obrnili list in bolečina bo izginila. Navsezadnje, utemeljujemo, so bili krivi drugi. Ali nismo vselej prepričani, da je kriv nekdo drug?
Zakaj naj bi torej trpeli mi? Hočemo se maščevati, saj vemo, da bo doživetje sladko. Pa je res? Koliko si nas je na moč prizadevalo, da bi se maščevali za krivico, potem pa smo spoznali, da smo ostali sami in brez ljubezni? Kakšno zadovoljstvo je povzročati trpljenje, če tudi sami trpimo naprej? Kakšna korist je od zahteve oko za oko – ko pa nam, potem ko smo iztaknili oko drugemu, še vedno ostane le eno oko?
Kadar nam naredijo krivico ljudje, ki jih imamo radi, pogosto razvrednotimo dolgoleten odnos, ki bi nam lahko prinesel veselje in je zahteval veliko intelektualne in čustvene energije, da smo ga tako dolgo vzdrževali. Pa vendar z enim samim grobim stavkom, nepremišljenim dejanjem ali brezčutno kritiko lahko razderemo tudi najtesnejše odnose. Hitro pozabimo vse, kar je dobro, in začnemo utemeljevati scenarije sovraštva, namesto da bi sprejeli izziv soočenja in poštenega vrednotenja.
Bojimo se odpustiti, ker smo prepričani, da bi tako izbrisali slabo dejanje, ga omogočili in sprejeli odgovornost zanj. Neradi odpustimo, ne da bi se grešnik nekako pokesal ali bil kaznovan. Toda pozabiti ne pomeni, da dovoljujemo slabo dejanje. Pomeni, da sodi v preteklost, in v dobro prihodnosti ga moramo odpustiti, da bi lahko živeli naprej.
