Ko je Budizem prišel v Tibet, se je združil z Bonom in prinesel sorodne šamanistične elemente iz Nepala in drugih krajev. Pred nekaj leti sem študiral pri tibetanskem budističnem lami. Med enim od njegovih številnih poučevanj smo se naučili “plesa okostnjakov”. Ko smo vadili, sem si živo predstavljal, kako bi razkosal svoje fizično telo, pustil vse – kožo, lase, mišice in organe – in pustil samo kosti. To je bila globoka meditacija o minljivosti življenja, ki me je nagovarjala, naj se znebim navezanosti, ki mi niso več služile.
V tem plesu sem začutil, da postajam okostje – golo, surovo bistvo brez omejitev fizičnega. Z vsakim gibom sem razgradil plasti, ki so me nekoč definirale, in se soočil z minljivostjo bivanja. Ples je deloval kot most, ki mi je omogočil komunikacijo z duhovnim svetom. Meje med videnim in nevidnim so se zabrisale in začutil sem povezavo z energijami onkraj materialnega sveta.
Začetni strah, ki sem ga doživel, se je premaknil, ko sem nadaljeval s plesom. Ob objemu lastnega jaza okostnjaka se je strah spremenil v vir moči. Postal je katalizator rasti in me spodbudilo, da stopim izven svojih con udobja. Dejanje, da sem ponudil svoje telo v obred iniciacije v meditaciji, je simbolično odmevalo s sočutjem in me spominjalo na našo skupno medsebojno povezanost. Ta sočutna daritev je imela moč, da je osvobodila tako mene kot moje lastne sence.
Ko razmišljam o tej izkušnji jo povezujem s šamansko iniciacijo smrti na šamanskem potovanju v spodnjem svetu. Plesi, kot je ples okostnjakov, imajo vzporednice v različnih kulturah in premostijo vrzel med zemeljskim in duhovnim. Med šamanizmom in drugimi duhovnimi praksami so jasne skupne niti v njihovem namenu in učinkih. Obstajajo šamanski plesi, ki tako kot ples okostnjakov vodijo posameznika skozi minljivost življenja in ga povezujejo z nevidnim kraljestvom večnosti.
