Razlika med dojemanji je dokaj očitna, saj prvi dojemajo svet kot vse je um in vse je iz mesa. Sami sebe zaznavajo kot telo, in iz tega vidika tudi delujejo. Vse kar se jim zgodi prihaja iz neposredne interakcije vzroka in posledice telesa in uma.
Drugi gledajo na svet kot, da dejansko obstaja nekaj več, kot samo telo, čustva in um in tako tudi delujejo. Ti imajo sposobnost, da razločijo med fenomeni, ki niso samo materialistične narave. Na vse kar se jim dogaja, ne samo da gledajo kot na nekaj več, ki nima samo vzroka v interakciji telesa, uma in čustev, temveč tudi vedno bolj posegajo po svoji intuitivni naravi, se pravi, da vedno bolj komunicirajo z lastno dušo in sledijo intuitivnim prebliskom, ki jim jih servira duša. Njihova ravnanja so vedno bolj spontana in se ne ukvarjajo toliko več z interpretacijo čustev, misli in občutkov.
Tretji pa živijo v popolni resničnosti enosti, kjer sta duh in telo eno in potreba po interpretaciji tega, kar se zdi, da se dogaja v popolnosti izgine. Ti ravnajo v popolnosti v sozvočju s svojo višjo naravo. In tudi delovanje čaker je povezano z interpretacijo.
Človek, ki gleda na življenje na prvi način, bo povezal njihovo delovanje s popolnoma osebnostno interpretacijo uma. Njegove predstave o njihovem delovanju se bodo skozi um izrazile kot naučeno znanje, ki ga je nekje prebral. Drugi bodo gledali na interpetacijo delovanja čaker kot na manj pomembno, saj se bodo prepuščali svojemu intuitivnemu vodstvu in nagovoru duše, ki jih bo peljala v še globlje nivoje delovanja čaker, kar jim bo razkrilo še globlje vzroke za delovanje čaker in telesa kot enote, kot se da razložiti samo skozi um. Pri teh bo vedno bolj prisotno vedenje o tem kar je in bodo stvari, ki prihajajo, kot posledica zavestne interpertacije uma, manj pomembne, če sploh.
Tretji pa se sploh ne bodo več ukvarjali s tem kaj in kako deluje in bodo svoje vedenje posredovali iz neposredne zaznave in tega, kar duh je.
Pri pogledu na čakre se gre pravzaprav za način kako posameznik gleda nase in na vse kar obstaja. Bolj se človek oddaljuje od materialističnega pogleda na življenje, bolj ga začenja dojemati kot celoto in mu posamezni deli pri tem več niso pomembni, saj iz informacije, ki jo ima, ve preprosto vse o vsem, kar je v tistem trenutku prisotno.
