V zadnjem času v Sloveniji buri duhove predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, torej predlog zakona o evtanaziji oz. (medicinski) pomoči pri samomoru (samozastrupitvi). V prvi vrsti gre za zelo občutljivo temo, za katero bi morala biti družba zrela in visoko zavestna, upam si trditi, da naša to ni. Poleg tega pa je predlog omenjenega zakona popolnoma neetičen, postopkovno sporen, vsebinsko neprimeren in absolutno nedodelan, je v nasprotju z našo Ustavo, ki vsem zagotavlja pravico do življenja, prav tako so ga skritizirale in raztrgale različne stroke, ki pri oblikovanju predloga sploh niso imele možnosti sodelovanja niti niso bile vključene v razpravo o njem, da ne govorimo o zlorabah, s katerimi se že srečuje peščica držav v svetu, ki imajo to možnost uzakonjeno. V tem članku pa bi rada še sama dodala svoje razmišljanje o omenjeni zadevi, s katerim želim predvsem pojasniti, zakaj problem, ki ga želimo rešiti, z evtanazijo dejansko samo povečujemo, zaostrujemo in poglabljamo.
KAKO SO ANTIVREDNOTE POSTALE VREDNOTE
Kdor spremlja moje članke in je morda prebral tudi moji knjigi, ve, da sem jasnovidna in da sem kasneje v življenju spoznala, da sem živela sicer svoje življenje, ki pa je bilo tudi življenje Izvira (Narave, Vesolja, Obstoja, Kreatorja, Stvarnika), tistega, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, tudi človeštvo. In če poznamo življenjsko zgodbo Izvira, nam dogajanje, ki smo mu danes priča, ko vrednote postajajo antivrednote, antivrednote pa vrednote, postane razumljivo, logično in jasno. Izvir je namreč na začetku svojega življenja ustvarjal samo Dobro, bil je Bog, bil je Življenje samo. Potem je naredil napako in postal bitje dvojnosti in nasprotij. V njem sta zaživela tako Dobro (Bog, Življenje) kot tudi Zlo (Vrag, Smrt). Narava Življenja je, da nas vodi v življenje, narava Smrti kot njegovega diametralnega nasprotja pa, da nas vodi v smrt. Ker Izvir napake ni popravil, je Smrt v njem s časom rasla na račun njegovega Življenja in tako postajala vse močnejša, Življenje v njem pa vse šibkejše. Vse se je zato obračalo na glavo, vrednote so pešale in izginjale, nadomeščale pa so jih antivrednote. In tako je tudi največjo vrednoto, ŽIVLJENJE, iz katere so izpeljane in ji podrejene vse ostale pravice: zdravje, svoboda, dostojanstvo…, saj moraš najprej živeti, da se lahko s tabo karkoli dogaja, pod krinko milosti, sočutja, dobrote, spoštovanja… , ker se tudi hudič kaže kot angel luči, nadomestila pravica do smrti. Antivrednota.
ZAKAJ JE SAMOMOR ‘GREH’
Institut prostovoljnega končanja življenja naj bi bil namenjen predvsem tistim, ki trpijo zaradi različnih neozdravljivih bolezni in z njimi povezanimi bolečinami in problemi, dejansko pa predlog zakona to možnost potem razširja praktično na vse, ki v življenju ne vidijo (več) smisla. Po omenjenem predlogu zakona bi tako odločitev o izbiri trenutka in načina smrti prepustili ljudem samim. Toda vedeti moramo, da smo vsi bitja dvojnosti in da v nas živita tako Dobro, Bog, Življenje, kakor tudi Zlo, Vrag, Smrt. Zato se moramo najprej vprašati, kateri del nas samih nas ‘nagovarja’ v smrt. Poleg tega se moramo zavedati, da z evtanazijo ‘rešimo’ problem samo na materialnem nivoju, saj z njo prekinemo le življenje telesa. Ljudje pa smo tudi energijska, ne le telesna bitja. In s tem, ko prekinemo življenje na telesnem nivoju, na energijskem nivoju ne spremenimo ničesar. Tako bolezni, trpljenja, bolečine… odrešimo le svoje telo, ne pa tudi svoje duše. Energija zato neizbežno ostane taka, kot je bila ob naši smrti. In ta energija bolezni, bolečine, trpljenja…, ki je nismo spremenili, vse te duše, ki ne najdejo miru, saj v ‘nebesa’ ne morejo, teles pa več nimajo, nato ‘blodijo’ po tem svetu in iščejo novega ‘gostitelja’. Tako se zlo prenaša naprej, na naše potomce in na naslednje generacije. Da je temu res tako, sem na lastni koži spoznala po tem, ko so vsi moji najdražji kot po tekočem traku umrli za rakom, potem pa sem tudi sama hudo zbolela, simptomi bolezni pa so bili enaki, kot so jih imeli tudi oni. Ker energija ob njihovih smrtih ni bila preobražena (kako je to mogoče storiti, sem spoznala šele kasneje, kar mi je tudi rešilo življenje), ne da pa se je uničiti, se je ta, kontaminirana z boleznijo, bolečino, trpljenjem… prenesla name.
Z evtanazijo tako lahko rešimo le svoje telo, ne pa tudi svoje duše, hkrati pa z energijo bolezni, bolečnine, trpljenja…, ki ob naši smrti ni bila spremenjena, obremenimo prav tiste, ki smo jih s svojim dejanjem poleg sebe pred tem hoteli rešiti oz. zaščititi. Svoje potomce, svoje najdražje. Zato je samomor dejansko greh, beseda greh pomeni napako oz. zgrešeni cilj, saj z njim težav ne rešimo, ampak v resnici dosežemo ravno nasprotno. Probleme še povečamo, zaostrimo in poglobimo ter z njimi obremenimo druge.
REŠITEV
Mnogi smo se v svojem življenju že znašli v situaciji, ko smo želeli umreti. Najpogostejša razloga za to sta huda telesna bolečina ter različni ekonomski, socialni, duševni… problemi, zaradi katerih vidimo rešitev le še v smrti. Sama sem vse to doživela in si zaradi tega dvakrat tudi poskušala vzeti življenje. K sreči mi ni uspelo. Danes namreč vem, da se telesno bolečino s sodobnimi zdravili da nadzorovati in celo odpraviti, s problemi in težavami pa se je treba soočati in jih reševati, ne pred njimi bežati. Da to lahko storimo, pa moramo živeti. Zato izhod iz stisk, ne glede na to, kako velike in težke so, nikakor ni in ne more biti samomor oz. smrt, ampak je našo rešitev mogoče iskati in najti le v ŽIVLJENJU.
