Življenje je nepredvidljivo. Včasih se zdi, da nas res konkretno želi preizkusiti. Kot, da bi nas v nekem trenutku izzvalo in nam reklo: »Ha, koliko moči imaš, a? Pokaži.« Ljudje cel čas svojega življenja iščemo okolje, v katerem se bomo počutili varno. Ovire in izzivi pretresejo to stabilnost, v nas povzročijo tesnobo. Ko se v našem življenju pojavi izziv ali pa ovira, pogosto želimo bežati, se temu izogniti. Pogosto se vprašamo: »Zakaj jaz?«
To vprašanje ima res tesen odnos z mojim »preteklim jazom«. V preteklosti sem si to vprašanje postavljala iz dneva v dan, skoraj ni bilo trenutka, ko bi si rekla, da bo vse dobro. Živela sem v prepričanju, da mi ni usojena sreča, postavljala sem se v vlogo žrtve in se vrtela v krogu neprestanega ponavljanja vprašanja: »Zakaj?«
O tem ne govorim pogosto, tudi pišem ne. Nikoli nisem imela občutka, da je to nekaj, s čimer bi se želela »izpostaviti« ali predstaviti. Še prevečkrat sem bila prepričana, da je ta tema, predvsem v okviru neke osebne rasti, bolj nepomembna kot pa pomembna. Toda zdaj, ko premišljujem za nazaj, pa je sladkorna bolezen prav tista, ki me je najbolj izoblikovala in mi tudi odprla pot do sprejemanja življenja – takšnega, kot je. Ta dan vzamem kot priložnost, da predstavim svojo osebno izkušnjo (življenja s sladkorno boleznijo), predvsem s tem namenom, da se vsi skupaj vedno znova poskušamo zavedati, da se v vsaki življenjski situaciji lahko skriva nek pomen in smisel.
Sladkorno bolezen sem dobila v otroštvu, ko sem bila stara deset let. Kot otrok nisem točno razumela, kaj zame to pomeni, vse, kar sem si zapomnila, je le odziv moje mame, ko sva izvedeli, kaj se pravzaprav dogaja z mano. Leta so minevala, na sladkorno bolezen sem se seveda že navadila, ampak to še ne pomeni, da je bila dobro nadzorovana in vodena. In potem jaz, »neodgovorna najstnica«, ki ni znala nikdar imeti kontrole nad sabo in krvnim sladkorjem. Še do svojega dvajsetega leta nisem imela dobro »urejene« sladkorne bolezni, v očeh zdravnikov sem najverjetneje bila pogosto videna kot nekdo, ki mu primanjkuje neke discipline ali pa zavedanja o določenih posledicah. Vendar, ta »neodgovornost« ni moja osebnostna karakteristika, s katero bi se kdaj opisala, temveč je nekaj, kar je izhajalo iz neke notranje stiske, ki sem jo doživljala že od otroštva. Res je moralo miniti veliko časa, da sem spoznala, da sladkorno bolezen še zmeraj zanikam. Potrebovala sem več let, da sem ugotovila, da se s tem še vedno nisem sprijaznila. Preprosto je globoko v sebi še nisem sprejela. Mnogo let, predvsem v gimnazijskih letih in v začetku študija, sem v sebi čutila močno stisko, ki se pravzaprav niti ni toliko povezovala s sladkorno boleznijo, je pa imela vpliv nanjo.
Videti sem bila kot »neodgovorna«, mogoče tudi zelo »neresna« punca, ki ji je mar za vse drugo, samo za lastno zdravje ne. In priznam, na eni točki in v nekaterih obdobjih, mi je res bilo popolnoma vseeno za to, kaj se zgodi z mano, vendar to je izhajalo le iz moje notranje stiske, ko sem se vedno znova in znova spopadala z občutki manjvrednosti, obupa, praznine. Cel čas sem se spraševala, kako je mogoče, da sem točno jaz tista, ki si to »zasluži«. Pogosto sem obupala nad sabo, nisem videla več nekega smisla v stvareh, ki sem jih delala. V tistem času nisem našla notranje moči, da bi spreminjala svoja prepričanja ali navade. Navsezadnje sem na življenje in svet takrat gledala popolnoma drugače. In da ne bo pomote – še zdaj se kdaj zgodi, da padem v neko »slabo« navado, vendar se je sedaj zavedam, jo sprejmem in jo tudi čimprej poskušam popraviti.
Verjamem, da smo vse, kar nam pošlje življenje, sposobni premagati. Kako pogosto se v življenju počutimo nesrečni, jezni, razočarani, ko nam življenje naenkrat pošlje veliko preizkušnjo ali izziv? Zelo pogosto. In če smo realni, v tistem trenutku običajno ne moremo čutiti ničesar drugega, kot pa obupa ali jeze. Vendar, to še ne pomeni, da moramo v takem prostoru tudi ostati. Iz takega prostora lahko izstopimo kdaj želimo, ampak moramo pa biti pripravljeni to storiti. Iskreno, težko je – spreminjati lastna prepričanja, cel čas ohranjati pozitivni pogled na življenje, oblikovati svoj mindset. Ampak, to še ne pomeni, da je to nemogoče. Vse, kar moramo narediti, da spremenimo našo resničnost, je to, da spremenimo naša prepričanja, ki jih imamo o sebi in da na stvari, ki se nam dogajajo, pogledamo še iz druge perspektive. Nemogoče je nadzorovati dogodke zunaj nas, nemogoče je napovedati, kaj nas čaka, toda, mogoče pa je nadzorovati lastno odzivanje, ki pa potem določa našo prihodnost.
To, kar se mora vsak od nas zavedati, je, da je vse, kar resnično potrebujemo, že v nas. Resnična moč, ljubezen in svoboda se najdejo znotraj. Prava moč se ne dobi nekje od zunaj. Resnično moč imamo šele takrat, ko se odločimo sprejeti sebe v celoti in ko se odločimo prevzeti odgovornost za svoje življenje. Ko se zavedaš, da je tvoje življenje samo tvoje in da ga ne more spremeniti noben drug, bo tvoje življenje v nekem trenutku točno takšno, kot mora biti.
Eva Kojc
Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: LJUBITI ŽIVLJENJE (ljubitizivljenje)
