V biografski knjigi Z roba smrti v pravi jaz nam Anita Moorjani pripoveduje, kako je po skoraj štiriletni borbi z rakom njeno telo začenjalo ugašati, preobremenjeno z malignimi celicami, ki so se ji razširile po vsem organizmu.

Medtem ko so ji organi odpovedovali, je vstopila v izredno obsmrtno izkušnjo, s pomočjo katere je prepoznala, kako dragoceno je njeno življenje

… in kaj je bilo v resnici vzrok njene bolezni. Ko je prišla k zavesti, se ji je zdravstveno stanje tako naglo izboljševalo, da so jo v nekaj tednih odpustili iz bolnišnice, saj v njenem telesu o rakavih tkivih ni bilo niti sledu več!

OGLAS

V knjigi brez zadržkov deli vse, česar se je naučila o bolezni, o zdravljenju, o strahu, o tem, kako »biti ljubezen«, in o resnični veličastnosti vsakega posameznega človeškega bitja!

Kazalo

1. Del: Spoznanja obsmrtne izkušnje

V mesecih in letih po obsmrtni izkušnji je imela številne priložnosti, da različnim skupinam po vsem svetu spregovori o tem, kar je doživela.
V nadaljevanju boste našli nekaj izbranih vprašanj in odgovorov, ki so plod teh pogovorov.

V: Kako opredeljujete »brezpogojno ljubezen«, ki ste jo izkusili na drugem svetu, in kako se ta razlikuje od ljubezni, ki jo doživljamo v fizični resničnosti?

O: Ljubezen na onem svetu je zelo drugačna v tem smislu, da je v svoji biti čista. Nima nikakršne motivacije in nikakršnih pričakovanj, poleg tega pa ne deluje iz čustev in se ne odziva različno glede na posameznikova dejanja ali občutja. Enostavno je.

V: Ali čutite, da je mogoče to stanje brezpogojne ljubezni podoživeti tukaj, v tem fizičnem svetu?

Vsak od nas je v svojem jedru že čista in brezpogojna ljubezen. Vendar pa jo, ko jo izražamo v fizičnem svetu, filtriramo skozi um in tedaj se izrazi v obliki človeških čustev.

Najboljša prispodoba, ki se je domislim, da bi to ponazorila, je primer bele svetlobe, ki prehaja skozi prizmo. Brezpogojna ljubezen je kakor čista bela svetloba. Če z njo posijete skozi prizmo, se razdrobi v vse različne barve mavrice. Te zastopajo naša čustva, torej radost, ljubezen, tesnobo, zavist, sočutje, sovraštvo, empatijo in tako dalje.

Vsak izmed nas je kakor prizma, ki razdrobi čisto belo svetlobo (ljubezen) v vse različne barve mavrice, in vsi odtenki (čustva) so enako potrebni za sestavo celote. Redki ljudje, če sploh kdo, bi kdaj koli moralno obsojali katero koli dano barvo. Nikdar ne bi rekli: »Oh, ta barva je vendar zla,« ali: »Ta barva je vendar grešna.« Vendar pa to počnemo z ljudmi in z njihovimi izrazi čustev, ko vidimo nekatera občutja kot dobra in nekatera kot slaba.

Ko presojamo o nekaterih lastnih čustvih, češ da so negativna, in jih poskušamo zanikati, zatiramo del tistega, kar smo. To ustvari blokado znotraj nas in nam preprečuje izražati celoto svojega veličastja, natanko tako kot bi odstranitev nekaterih barv iz spektra na podlagi moralne sodbe okrnila svetlobo in jo naredila za nekaj, kar v resnici ni.

Ni nam treba ukrepati ob vsakem čustvu, temveč moramo samo sprejeti, da so ta čustva del tistega, kar smo. Zanikanje teh čustev bi bilo podobno, kot če bi neki barvi prepovedali, da preseva skozi prizmo. Edinole tako, da brez obsojanja sprejmemo celotni spekter svojih občutkov, lahko pridemo v stik s čisto bitjo brezpogojne ljubezni, ki biva v našem jedru.

V: Ali menite, da smo, še preden zavzamemo fizično obliko, že veličastna bitja, ki se povsem zavedajo, kdo v resnici so? Če da, kako se torej naše veličastje okrni in kako se naš občutek jaza tako poškoduje, ko vstopimo v to življenje?

O: Povedala vam bom, kako čutim, vendar menim, da bo to vzbudilo več vprašanj kot odgovorov! Zdelo se mi je, da ni mišljeno, da bi pozabili, kdo smo, in da življenje ne bi smelo biti tako zapleteno. Čutila sem, kakor da smo ga sami narediti težavnega, in sicer s svojimi blodnimi zamislimi in prepričanjem.

Notranje razumevanje, ki sem ga bila deležna na onem svetu, je prišlo v obliki nekakšnega »vtisa«, vendar bi, če bi ga poskušala preleviti v glas, v sebi med tistim stanjem govorila takole: Uh, torej življenje ni bilo mišljeno kot tolikšna borba, saj naj bi ga le užili in se zabavali! Želim si, da bi to vedela.

Oh, torej je moje telo ustvarilo rakavo obolenje zaradi vseh mojih trapastih misli, sodb o sebi, omejujočega prepričanja, ko mi je vse to povzročilo toliko notranjega trenja. Fant, ko bi vsaj vedela, da je bilo za nas mišljeno le, da pridemo sem in se počutimo dobro glede samih sebe in glede življenja – da se enostavno izražamo in se ob tem zabavamo!

Torej, ta del je nekoliko težje pojasniti, ampak naj poskusim.
Imela sem vprašanje, ki je nekoliko spominjalo na naslednje: Zakaj se mi je zgodilo nekaj tako velikega, kot je ta stvar z rakom v terminalni fazi, le zato da bi se zavedela lastnega veličastja?

Hkrati pa me je obšlo to razumevanje: Uh, že vidim. Sploh se mi ni zgodilo, kajti v resnici nisem nikdar žrtev. Rak je zgolj moja neizražena moč in energija! Obrnil se je navznoter proti mojemu telesu, namesto navzven.
Vedela sem, da ne gre za kazen ali kar koli podobnega. Šlo je zgolj za mojo lastno življenjsko energijo, ki se je izražala kot rak, ker ji nisem dovolila, da se udejanji kot veličastna, močna Anitina sila. Zavedala sem se, da imam na izbiro, ali si želim vrniti se v svoje telo ali nadaljevati pot v smrt. Rak ne bi bil več dolgo v meni, ker se energija ni več tako izražala, temveč bo odslej navzoča kot moj neskončni jaz.

Vrnila sem se z razumevanjem, da so nebesa v resnici stanje in ne kraj, in ugotovila sem, da mi je blaženost sledila sem, na zemljo. Vem, da to zveni zares čudno, toda čutim celo, da je naš »pravi dom« v resnici prav tako način bivanja, ne lokacija. Prav zdaj se počutim, kot da sem doma.

Nikakršne želje nimam, da bi bila kjer koli drugje. Zdaj mi je čisto vseeno, ali sem tukaj ali na onem drugem svetu. Pri obeh gre le za različna dela izkušnje našega višjega, širnega, neskončnega, veličastnega jaza. Naš pravi dom je v vsakem izmed nas in nam sledi, kamor koli gremo.

V: Glede na to, da sam nisem doživel obsmrtne izkušnje, me zanima, ali je način, kako okrepiti in ohraniti zaupanje v neverjetno življenjsko silo, o kateri govorite?

O: Absolutno. Obsmrtna izkušnja ni potrebna, da bi spoznali svoje veličastje.

Iz svoje izkušnje sem se naučila, da najboljši način za krepitev in ohranjanje zaupanja ter občutka povezanosti z Vesoljno energijo življenjske sile poteka od znotraj. Začne se z ljubeznijo in zaupanjem do sebe. Bolj ko sem ju zmožna, bolj se počutim osredinjeno v kozmični tapiseriji. Bolj ko se vsakdo izmed nas počuti povezanega, bolj smo se zmožni dotakniti drugih in jim omogočiti, da čutijo enako.

Se nadaljuje …