Strah pred spremembo

Sprememb se bojimo, ker smo navajeni ostajati v starem, poznanem. Čeprav si želimo nekaj povsem drugačnega. Velikokrat nas čaka še lepša zgodba, vendar je ne upamo niti odkriti. Ne upamo spoznati, ker nas ves čas vleče nazaj. Ker je udobno in domače, čeprav trpimo in si novo želimo. In vsekakor s tem, ko spremenimo tudi kaj izgubimo, vendar pridobimo lahko mnogo več. Sami globoko v sebi vemo, da v kolikor potrebne spremembe ne naredimo bo čez nekaj časa še težje, bolj boleče. In ko boli dovolj, se odzovemo. V vsakem primeru je prav.

SELITEV da ali ne?

Zares razumem kako poteka proces in s kakšnimi razmišljanji ter čustvi se srečujemo v trenutku selitve. Lokacijo bivanja sem zamenjala že tridesetkrat. Ja, prav ste prebrali, tridesetič sem se selila in 30 let sem bila stara v tem letu. V povprečju torej enkrat letno. Vzameš stvari, spakiraš in jih ponovno zložiš na svoje mesto, samo drugje. To bi zapisala nekaj let nazaj, vendar ni tako preprosto.

Vse je v redu in tukaj sem, vendar so bili trenutki, ko sem bila utrujena od ponovnega prelaganja stvari, ko sem bila nasičena od ponovnega sestavljanja pohištva v nek smiseln red in imela preko glave naročanja stvari, ki sem jih kupila že neštetokrat in jih zavrnila zaradi spominov, ki me vežejo na kraj, osebo ali določeno situacijo. Da, stvari zamenjaš, kupiš druge, saj si kasneje ne želimo opominjanja in materialne stvari so na koncu zelo nepomembne, čeprav smo za njih dali denar in za denar je bilo potrebno nekaj narediti, vložiti energijo. Naj povem, da sem sama ob pakiranju in prelaganju stvari vsakič ugotovila, da potrebujem vedno manj in vedno sem se znebila odvečne krame. Zgodilo se je tudi, da sem imela preko glave čiščenja tujih stanovanj, zasušenih madežev na ploščicah in mastnih pečic.

Težje kot se fizično premakniti in se preseliti ter organizirati prevoz stvari in najti novo lokacijo, se je spoprijeti z dejstvom, da si se nekje počutil sprejeto in toplo, domače. In potem greš. Navadimo se funkcionirati v pogojih in okolju kjer smo, to je tisti občutek doma, ki ga s selitvijo znova izgubimo in potrebujemo nekaj časa, da ga spet nazaj pridobimo.

Kar je potrebno je sprejeti spremembo, v trenutku ko se zgodi ali dogaja. Se umiriti in se zavedati, da je vedno vse točno tako kot mora biti. Če ozavestimo, da je selitev najboljša ali edina rešitev, je za nas tako prav. Vse se uredi. Finančno si opomoremo, vedno imamo dovolj, da si ustvarimo nove pogoje za življenje. Vsak kraj kamor pridemo diha drugače, zato nas čakajo nova, razburljiva spoznanja. Novi ljudje, ki nas naučijo nekaj kar še nikoli nismo videli ali slišali. Navdušijo nas nove dogodivščine, in tako raziskujemo in spoznavamo tudi sebe. Morda pridobimo drugačne navade, do sedaj nepoznane hobije. Za nas je vedno poskrbljeno in vredno se je odločiti za spremembo, zbrati pogum, saj nam to prinese novo poglavje in smisel v življenje.

STRAH PRED ZAMENJAVO DELOVNEGA MESTA?

Kot posledica vseh selitev sem seveda zamenjala tudi več različnih delovnih mest. Menim, da veliko ljudi še vedno želi »varno« zaposlitev. Pomeni pogodbo za nedoločen čas in delati po fiksnem urniku. S tem ni nič narobe, nekdo to prav res želi in mu raziskovanja sveta okrog sebe ni pomembno. Ne vidi smisla in ga ne zanima. Prav.

Vendar, če zamenjamo okolje in ljudi s katerimi delamo, pridobimo. Spoznamo veliko dinamik dela, raznolike sisteme in se s tega učimo. S poznavanjem širšega kroga ljudi in njihovih lastnosti, se lažje znajdemo v življenju.
Kamorkoli že gremo in karkoli počnemo. Mani je razburljivo poskusiti nove stvari in radovedno opazujem. Veliko znanj osvojimo in zato nas nikoli ne skrbi, da se česa ne bi lotili. Veliko del poskusimo in ugotovimo kaj nam sploh odgovarja. Odkrijemo talente za katere nismo vedeli, da jih imamo. Raznolikost nam daje možnost, da razvijamo svoje potenciale.

Druga situacija s katero se pogosto srečujem je ta, da so ljudje na svojem delovnem mestu nesrečni. Vedo, da delajo za preživetje in opravljajo delo, ki jim ni všeč. Vedo, da to ni to kar si želijo, vendar je strah pred spremembo in zamenjavo službe močnejši. Nihče se ne more odločiti namesto nekoga, samo mi sami lahko prevzamemo odgovornost zase in svoje življenje. Z veseljem povem, da vse ljudi, ki poznam in so se odločili ter nekaj storili, jim je sedaj bolje. Mnogo bolje. In lepše. Vsak ob svojem času je pripravljen na korak. Stopiti je treba, ko je za nas čas in ne takrat, ko nekdo drug misli, da moramo. Vsak ima svoj ritem, ampak, če vemo, da lahko spremenimo, dajmo. Ne trpeti in jamrati, se pritoževati, kriviti in obsojati drugih. To ni rešitev. To je samo začaran krog. In izgovori. Če ne gre spremeniti pa sprejmimo, najdimo nekaj lepega in vrednega. In ne pozabite, še vedno je to samo moje mnenje in ne pomeni dejstva in vaše resnice. Vsak je sam vodja svojega življenja.

Sprememba na katerem koli področju nam prinese izkušnjo, znanje in s tem osebno rast. Veliko ljudi reče: Zakaj se nisem odločil narediti tega že prej. Če bi le vedel, da bo tako. Ne vemo, dokler se ne ločimo od…stanovanja, partnerja, delovnega mesta, navade… Od česarkoli kar nam več ne služi in nam ni potrebno. Karkoli kar nas ne izpolnjuje lahko spremenimo in poskrbimo, da smo srečni, zadovoljni in živimo kot si sami želimo.

Želim si, da bi bili brez obžalovanj, da nismo poskusili.

Veste o vsem tem pišem, ker mi je včasih kljub temu, da vem, da bije vsak svoje bitke in jih vsak uredi, ko je moment zanj… težko in hudo, ko poslušam in vidim ljudi, ki si želijo spremembe, ampak jih obvladuje strah. Predolgo jih drži v pesti in čakajo. Na nekaj, na čudež, da se zgodi in spremeni samo od sebe. S tem gre mimo nas čas, ki je nenadomestljiv. Morda vas spodbudi k razmišljanju ena poved, ki jo preberete in morda vam do spremembe manjka zadnja pika na i in boste v pravem trenutku zasledili potreben odstavek. Morda pa še ni vaš čas.

Vedno je vse z namenom in točno tako, kot je za vsakega izmed nas potrebno.

Kot piše kolega Urban in bom danes kar uporabila stavek iz njegove zadnje knjige z naslovom Sem, ki ljubim življenje: »Ne skušajte prebujati tistih, ki še spijo. Prebudite sebe in razumeli boste, da je prav, točno tako kot je.«

V branje priporočam knjigo Zaupaj življenju >>