“Na naslednjem srečanju se je pojavila zabuhla, zardela in depresivna. Z veliko zadrego in strahom pred mojim neodobravanjem je poročala, da se je, takoj ko je zapustila mojo ordinacijo, ustavila v pekarni, kupila čokoladno torto in liter sladoleda, odšla domov kot v transu in z razbijajočim srcem ter vse naenkrat pojedla. Pet ur kasneje, ko se je prebudila otopela od spanca, je odšla v lokalno delikateso, kupila še več hrane in jo pojedla. Vso noč je bila pokonci in jedla. Od zadnjega srečanja se je zredila za približno pet kilogramov. Sama sebi se je gnusila in bilo jo je močno sram. Med prenajedanjem je čutila vzgib, da bi me poklicala, vendar se je bala, da bi s svojimi potrebami pretiravala.
To je izkušnja odpora, in psihoterapevti pri svojem delu v transferju-kontratransferju v takih situacijah pogosto naletimo na močne odzive. Ko sem razmišljal o svojem osebnem odzivu na Maryjino samouničujoče dejanje, sem zaznal razdraženost – celo jezo, da je uničila pomemben dosežek najinega skupnega dela. To mi je vzbudilo zanimanje.
Nikoli prej nisem do te pacientke občutil takih odzivov. Sporočilo njenega dejanja – »Spelji se!« – je očitno prihajalo od drugod kot pa Maryjino običajno, dobrikajoče se egovo vedenje. Pod razdraženostjo sem čutil tudi razočaranje – skoraj občutek izdaje, kot da bi me prevarala in »imela afero z drugim«.
Ko sem razglabljal o teh »norih« odzivih v kontratransferju, je Mary rekla nekaj takega:
Veste, točno tako je, kot da bi me obsedel hudič. Hrana je edini čutni užitek, ki ga imam. To je edini kraj, kjer smem izgubiti nadzor. Vsak grižljaj čokolade okušam, kot da je dotik ljubimca. Temu se ne morem upreti. Po tem hlepim – občutek temnega vznemirjenja me prežema, že ko se približujem pekarni! Hudič pravi: »Poglej, veliko si naredila, zakaj si ne bi malo privoščila? To potrebuješ. Nima smisla, da se upiraš, Mary. Ne moreš me premagati. Močnejši sem od tebe. Ko si boš zares želela, boš že shujšala – ko boš na to pripravljena – toda zdaj potrebuješ tolažbo, in tega se zavedaš. Preveč si izčrpana. Vso te hočem zase. Pusti zunanji svet in pridi k meni. Saj veš, kako je v njem vse okusno, kako dobro se počutiš. Daj no, Mary. Moja si. Pridne punčke ne rečejo ne!«
Morda si bralec lahko predstavlja moje presenečenje in osuplost, ko sem iz ust svoje tako zelo aseksualne pacientke zaslišal ta erotični jezik. Torej ima afero, sem pomislil, vendar z notranjo figuro. Kdo je govoril skozi njo?”
– Donald Kalsched: Notranji svet travme, str. 45
Več: https://hermes.ipal.si/izdelek/notranji-svet-travme
