Za nas dame velja nekakšno pravilo, da smo neznosno komplicirane in da običajno še same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade. Kuhamo v sebi, da bi naš dragi pa ja moral vedeti, kaj nam ni prav, a tega mu ne povemo, ker bi pa ja on to že lahko vedel po toliko letih (kar seveda nikakor ne more vedeti) in se potem tečno mulimo v lastnem nezadovoljstvu. Ko nas vpraša, kaj je narobe, siknemo, da nič. Če še vrta, mu besno povemo, kaj vse je naredil narobe in začne se »gledališče v hiši«, kot včasih rečem, ko se par prepira za prazen nič in razreši seveda nič. Druga opcija je, da če nas nič več ne vpraša, smo besne, da nas ni še bolj potrpežljivo spraševal, ker vsekakor hočemo povedati, kar nam ni prav in smo potemtakem užaljene, ker ni bil bolj vztrajen. Vidite, nikoli nam ni prav. Kompliciramo.
Pravzaprav pa vedno bolj ugotavljam skozi delo tudi z mnogimi moškimi strankami in pari v Svetovalnici, da so tudi moški lahko fejst zakomplicirani in jim tudi kdaj ni nič kaj jasno, kaj jim dogaja v odnosu in kaj z njimi samimi. Niso tako preprosti, kot velja stereotip. Niso zgolj delujoči na črno in belo, ne delujejo le na vklop in izklop. Imajo oni tudi svojo barvno paleto, le da jo izražajo mnogo drugače kot me ženske in smo tudi v tem segmentu komunikacije ne kaj preveč kompatibilni. S tem je pač treba živeti in se res neprestano prilagajati eden drugemu, saj trmariti zgolj v svoj prav še nikoli ni obrodilo zdravih ali koristnih sadov. Kvečjemu, kar po moje poznamo vsi zelo dobro, naredi neprestano prepiranje odnos neznosen in poln negativne in jezne energije, prezira, zamer in ignorance. Ali si res želite tako živeti z osebo, za katero baje trdite, da jo imate radi?
Da se vrnem h kompliciranim moškim. A veste, kot preprosto povedo za moške, da so lovci, da venomer iščejo svoj ženski plen in ga požirajo z očmi, če ga že ne morejo imeti. Pa da bi kar naprej bili intimni, ne glede na situacijo in četudi sta se pred nekaj minutami sprla, bi on kar hop jo želel spraviti v posteljo. Pa da kar naprej nebrzdano razmišlja s spodnjo glavo in kar je še splošnih prepričanj med ljudmi. Seveda so tudi takšni moški, ki vse opisano počnejo z lahkoto in brez sočutja do svoje dame ali na splošno do žensk, kar sicer običajno kaže na pomanjkanje splošnega spoštovanja do žensk, kar pa je lahko tema katerega od prihodnjih prispevkov.
Mnogi moški so iz drugačnega testa. So občutljivi in zelo čustveni. Pogosto prestrašeni in nemočni, ko pride do izkazovanja ljubečih čustvenih stanj. Kako so nerodni, ko želijo pa ne zmorejo povedati svoji dragi, do jo imajo radi, kaj šele, da bi bili sposobni izreči dve besedici »ljubim te«. Kako se ne znajdejo v labirintu lastnih čustvovanj. Ko niso poravnani odnosi z njo, njegovo, ki jo ljubi in sta v prepirljivem stadiju, bodite prepričani, seveda z izjemami, da mu bo tudi trdota pri morebitni intimi delala preglavice. Niso naši moški na gumbe in tipke narejeni, četudi se včasih zdi temu tako. Njihova »hidravlika« včasih enostavno odpove, če so odnosi komplicirani ali če ne ve pri čem je s svojo damo. Ali če je odnos napet in se v njemu ne počuti varnega in sprejetega takšnega kot je in pri tem se lahko vrnete na začetek mojega prispevka, ko dame nasikano rečemo, da ni nič narobe, ko pa je iz letala vidno, da je zelo veliko narobe.
Moški znajo biti komplicirani na način, ki tudi nam damam ni najbolj razviden in tega ne razumemo. Kot tudi oni nas ne, ko ne znamo povedati kaj nas matra in predvidevamo, da on pač to ve. Seveda smo oboji različni, a ravno to je čar, vsaj po mojem mnenju, k raznolikim odnosom in izzivom, ki lahko naredijo oblikovanje odnosa preko ustrezno spoštljive, naklonjene in sočutne komunikacije sočen in trajen, saj se pri tem oba udeleženca počutita videno in ljubljeno, sploh če si to znata tudi povedati, ne zgolj pokazati.
Ste se zamislile drage moje? Boste morebiti v bodoče bolj pozorno poslušale svojega dragega in mu obenem na bolj enostaven način povedale, kaj se nam podi po možganih?
