Prepir

Poleg že omenjenega, da takšnega načina nismo izbrali prostovoljno, temveč smo ga 'podedovali' na osnovi izkušenj iz primarne družine, je pomembno tudi, da se naučimo razumeti sebe in svojega partnerja.

Malo sem pobrskala po literaturi in zasledila, da Johnson (1994) opisuje, da se je pri prepiru potrebno držati določenih pravil: · Kadar se srečni pari prepirajo, se držijo pravil. · Srečni pari skrbijo bolj za zdravost svojega odnosa, kot za zmago v prepiru. · Kadar se ni vredno prepirati, se srečni zakonci pripravijo do tega, da se umaknejo. · Če naj bo par srečen, je bistvenega pomena, da partnerja vidita drug drugega in vsak samega sebe v enakopravni vlogi, ne glede na to, kako ju vidijo drugi. · Srečni pari ne dajejo duška svoji jezi. · Kadar se srečna zakonca ne moreta dogovoriti, kako rešiti problem, se jima uspe vsaj deloma strinjati o tem, v čem problem je. · Kadar se ni mogoče strinjati, je pomembno poskusiti razumeti drug drugega. · Kadar kompromis ni mogoč, srečni pari poskrbijo, da imata oba partnerja vsaj nekaj besede pri tem, kako se bo zadeva rešila. · Kadar se spor razreši v smislu tega, kaj je najbolje za naju, in ne tega, kaj je najbolje zame, sta na koncu oba partnerja srečna. · Srečno poročeni zakonci verjamejo v zmožnost priznavanja, vsaj samemu sebi, da lahko tudi nimajo prav.