Usoda – igra Maje
Usoda se nam pogosto zdi kot nekakšno kolo sreče ali loterija, pri kateri naključje določa večjo ali manjšo srečo ljudi.
Toda če poskušamo nekoliko odstreti tančico Maje, da bi razumeli smisel njene igre, bomo videli, da ni toliko naključij, temveč da, nasprotno, obstajajo očitna vzročnost, red, zakon, ki usmerjajo vse dogodke.
Naključij ni, čeprav Maja daje nasproten vtis; je samo nepoznavanje vzročnosti. Če nam, ljudem, ne uspe razumeti končnega smisla igre Maje, nerazumevanje, čemu počne, to, kar počne, in čemu gre, kamor gre, še ne pomeni nujno, da Majo vodi naključnost.
Zanikati usodo in meniti, da celoten svet vodi naključje, je najhujši simptom nevednosti, pomanjkljivega zavednega opazovanja narave, k čemur lahko dodamo še zavedno in nezavedno lenobo, da se nam ne bi bilo treba poglabljati v nobenega od misterijev, ki nas vznemirjajo. Ali obstajajo misteriji? Kar naj obstajajo; kdor je len in se z njimi ne želi “ubadati”, je z njihovim zanikanjem “rešil” težavo.
Usoda je pot, ki kaže na zakon evolucije. To je vzpenjajoča se pot napora, na kateri vsak korak zahteva preseganje. Toda glede na takšno stanje stvari gladko malo nihče ne bi želel hoditi po tej poti, saj nihče ne bi imel zadostne moči za to.
Tu vmes poseže Maja in pot okrasi z vsakovrstnimi pripomočki, s tisoč in enim artefaktom, s katerimi se lahko igramo. Tako nihče niti ne opazi, da je pot ob straneh trdno zagrajena z debelima prožnima zidovoma – ta zidova vsakogar, ki se jima v svoji nevednosti nevarno približa, zopet odbijeta proti sredini poti. Vsak poskus, da bi zapustili začrtano pot, je odboj od prožnih zidov, ki kažeta, da obstaja le ena možna smer.
Lahko hodimo počasneje ali hitreje; lahko se ustavimo na katerem ovinku na poti; lahko se poskušamo približati zidovom ob njenih straneh; lahko hodimo peš ali po kolenih, lahko se jočemo ali smejemo, toda ne moremo se izogniti svoji človeški usodi. Čeprav si Maja prizadeva, da bi bilo naše potovanje čim prijetnejše.
Katera je končna postaja te usode? Kakšen je izid te igre?
Čeprav imamo o tem medle slutnje, dejansko ne vemo ničesar zanesljivega. In če bi vedeli, je zelo možno, da bi zaradi svoje šibke volje želeli pot zapustiti in s tem bi izgubili priložnost, da postanemo Človek, da izpolnimo svojo usodo.
Mislim, da bi vsi lažje sprejeli pojem usode, če pred nas ne bi postavljala takšnih vprašanj, kot jih postavlja.
Na prvem mestu, ne vemo, kje se je ta pot začela; ne vemo, od kod prihajamo. Ne vemo niti, kam ta pot vodi; ne vemo, kam gremo. V sebi slutimo številne spomine na preteklost, imamo mnogo medlih izkušenj, ki nenadoma vzniknejo v duši; slutimo tudi neskončno prihodnost, polno priložnosti … Toda tukaj, sredi vsega tega smo mi, brez jasne slike, z razumom, ki si ne zna razložiti ničesar, kar se nam dogaja, niti sedanjega trenutka, v katerem živimo; to pomeni, da ne vemo niti, kdo smo, niti čemu smo tukaj.
To je znak, da po poti usode hodimo uspavani, in da je blagoslov, da je pot zavarovana z zidovi, da je ne bi zapustili. Naše življenje je nezavedni sen, ki se mu pridružujejo tančice in umetne luči Maje, ki nas poskuša z vsemi sredstvi ohranjati na poti, vsaj na delu poti, ki ga usmerja.
Če bi se nam uspelo prebuditi, bi hodili z večjo gotovostjo, in čeprav na obzorju ne bi videli absolutnega konca poti, bi igra Maje dobila drugačne značilnosti. Takrat bi poskušali doseči naslednji del poti, ki bi nam predstavljal cilj; in potem ko bi prispeli do cilja, bi se pred nami odprl drugi del poti in tako naprej, dokler ne bi prehodili celote. Pri tem bi nas usmerjali kažipoti, ki sicer ne bi vodili do končnega cilja, bi bili pa vsekakor koristni.
Če vemo, da spimo, če vemo, da se Maja igra z nami, medtem ko hodimo po poti usode, kako lahko vemo, ali hodimo po pravi poti, ali prevečkrat ne zaidemo, ali izpolnjujemo to, kar moramo narediti?
Odgovor nam bo dal nezmotljiv znak: bolečina.
Sta le dve vrsti bitij, ki ne čutijo bolečine – bitja, ki se ne zavedajo, in tista, ki so se osvobodila napak. Če predpostavimo, da smo za seboj že zapustili fazo popolnega nezavedanja, in če vemo, da kot ljudje še vedno delamo napake, potem tudi vemo, da se ne moremo izogniti bolečini. Toda namesto da se zaradi nje pritožujemo, bi jo morali sprejeti kot svetilnik na poti, kot luč, ki nam kaže na naše zmote, opozorilni alarm, ki nas navede k reviziji naših dejanj in k popravku naših napak.
Je naša bolečina majhna? Potem dobro izpolnjujemo naloge usode. Je naša bolečina velika? To pomeni, da še vedno nismo odprli oči, da bi jasno videli, kam vodijo naši koraki.
Ne mislimo, da je usoda krut gospodar, ki daje malo priložnosti – ali celo samo eno – ubogim slepim ljudem, ki hodijo po njeni poti. Nasprotno – obstaja veliko, tisoče priložnosti za izpolnitev lastne usode, za popravek napak, s čimer tudi odpravimo bolečino, ki prinaša svoje lekcije, in naberemo izkušnje.
Kaj je eno življenje na dolgi poti človekove evolucije? Nič; le en dan med trenutkom sončnega vzhoda in sončnega zahoda, ko se spusti večer … Številna življenja, ki so kot členi na vzpenjajoči se poti evolucije, so tista, ki nam bodo z vsemi našimi pozitivnimi dejanji omogočila izpolnitev enega in edinega Življenja.
Vzeto iz zbirke člankov Los juegos de Maya (Igre Maje).
Avtorica: Delia Steinberg Guzman
_____________________
1 “Maja” je na vzhodu pojem, ki označuje naš minljivi in iluzorni pojavni svet, imenovan tudi samsara. Naš celotni obstoj naj bi bil plod “igre Maje” (op. prev.)
