Molitev ni nikoli zaman. Vedno prinaša spremembe.
Kadar si nekaj močno želimo in tega ne dobimo, pogosto mislimo, da naša molitev ni bila uslišana. Taka molitev ima zelo močan namen; in res je, da včasih ni uslišana na neposreden način. Tistega, po čemer smo hrepeneli, nismo dobili. Ne da bi vedeli, je ta molitev skrivoma delovala na drugem vidiku okoliščin in vplivala na preoblikovanje, ki bo lahko vidno šele kasneje.
Molitev, brez našega vedenja, vedno služi usodi. Naši dnevi in poti nikoli niso le to, kar vidimo na površini. Človeško videnje je vedno omejeno in izbirno in nikoli ne vidimo cele slike.
Usoda, ki spleta naše dneve, vidi širše obzorje in ve, kaj naše življenje potrebuje, da bi se lahko do popolnosti razvili v osebo, kot nam je bilo namenjeno.
Molitev nas prečisti, da postanemo vredni svoje možnosti in usode. Ironija našega obstoja je v tem, da nas včasih ravno tisto, čemur se hočemo izpogniti, popelje bližje ustvarjalnosti in sočutju. Intenzivnost zavrnitve je kazalo potrebe.
V molitvi se naučimo gledati z očmi duše
Skozi molitev se naučimo gledati z očmi duše. Naš vid vedno pogojujejo potrebe ega. Molitev nam pomaga videti jasneje. Odpre nas za izkušnje, ki jih sicer nikoli ne bi imeli. Pogled izostri za neznano pripoved, ki se tiho prebija skozi naše besede, dejanja in misli, Na ta način molitev izhaja iz ponižnosti in jo povečuje.
