Težave in izzivi med materami in hčerami so v družbi krepko razširjeni, a se o njih javno ne govori. Priznanje boleče dinamike z materjo in pogovor o tem se v splošnem še vedno smatra za tabu.
Materinska rana kot družbeno stanje, ki se je ukoreninilo v patriarhatu, obstaja na štirih ravneh: osebni, kulturni, duhovni in planetarni.
Osebna materinska rana
Je nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja, obenem pa vplivajo na to, kako vidimo same sebe, drug drugega ter svoj potencial.
Kulturna materinska rana
Je sistemsko razvrednotenje žensk na večini področij znotraj patriarhalnih kultur, ki temeljijo na kolonizaciji in so dosegle prevlado nad večino sveta ter ga posledično pahnile v disfunkcionalnost in neravnovesje.
Duhovna materinska rana
Je občutek odrezanosti in odtujenosti od višje moči in samega življenja.
Planetarna materinska rana
Je škoda, ki smo jo povzročili zemlji (npr. izsekavanje gozdov, množično izumiranje živalskih vrst, podnebna kriza itd.) in ogroža življenje na tem planetu.
Vse se začne na osebni ravni.
Ko ozdravimo materinsko rano na osebni ravni, povečamo stik s seboj, z drugimi in z zemljo.
Materinska rana se ozdravi na ravni hčerke
Ni vsaka ženska mati, prav vse ženske pa so hčerke. Pri zdravljenju materinske rane ne gre za ščuvanje matere in hčerke druge proti drugi, temveč za kolektivno vstopanje žensk v lastno moč.
Najboljše, kar mati lahko stori za svojo hčer, je, da se posveti zdravljenju lastne materinske rane. V postopku zdravljenja začne širiti svojo zmožnost samoempatije ter krepiti empatijo do hčere in čustveno razpoložljivost zanjo. Njun odnos se lahko zasuka iz ‘ali/ali’ (»samo ena od naju je lahko v celoti deležna ljubezni in lahko deluje iz svoje moči«) v odnos, v katerem obstaja obilo prostora tako za mater kot za hčer, ki sta obe enakovredno ljubljeni in močni. Na voljo je prostor za pripadnost kot tudi prostor za ločeno individualnost matere in hčere. V postopku se prekine prepletenost oziroma spojenost, ki ga patriarhalna kultura goji v odnosu mati-hči, in odprejo se nove možnosti ter izrazi pristnega stika.
Za zdravljenje materinske rane ni treba, da imate z materjo odnos. Kajti materinska rana se nahaja v nas samih in jo lahko ozdravimo, tudi če je mati odsotna, mrtva ali ne želi imeti zdravega odnosa z nami. Nekatere ženske se z ozdravljenjem materinske rane spet zbližajo z materjo, spet druge ustvarijo še večjo razdaljo. Na začetku ne moremo vedeti, kam nas bo pot pripeljala.
V vsakem primeru se primarni rezultat kaže kot zdravljenje in opolnomočenje hčerke. Zato moramo zaupati, da bomo ne glede na končni izid razvile bolj zdrav in trden stik s seboj, kar je ključno za polno življenje.
Cena izogibanja materinski rani
Zaradi materinske rane so ženske ločene od sebe, od drugih in od lastnega, resničnega opolnomočenja. Dopustili smo, da kolektivna travma skozi generacije neovirano gnije ter spreminja odnos med materjo in hčerjo v bitko za premoč, v kateri ni zmagovalke. Cena izogibanja materinski rani je preprosto prevelika. S tem se namreč zatajena bolečina predaja prihodnjim generacijam.
V osebnem življenju to ceno nenehno plačujemo na naslednje načine:
- Preveva nas nerazločen, a vztrajen občutek, da je z nami nekaj narobe.
- Nikoli ne udejanjimo svojega potenciala, ker nas vodi strah pred neuspehom ali neodobravanjem.
- Imamo šibke meje in nejasno opredeljeno občutenje same sebe.
- Nimamo občutka lastne vrednosti in nismo sposobne ustvariti, kar si resnično želimo.
- Nimamo dovolj močnega občutka varnosti, da bi si vzele lasten prostor in izrazile svojo resnico.
- Življenje si vselej uredimo tako, da ne bi koga vznemirile.
- Ko se približamo preboju, posežemo po samosabotaži.
- Nezavedno čakamo na materino dovoljenje ali odobritev, da lahko življenje končno zaživimo po svoje.
Cena, ki jo plačujeta družba in svet, se kaže v generacijah žensk, ki se ohranjajo čim manjše, da ne bi koga užalile, ki sila rade obtožujejo sebe in kar se da na daleč obidejo sleherno priložnost za izpolnitev lastnega potenciala.
Tako svet izgublja genialnost, moč, ljubezen in darove preštevilnih žensk. Ne smemo dopustiti, da se tovrstna tragedija nadaljuje.
Ceno, ki jo plačuje zemlja, pa najbolj povzamejo besede Eckharta Tolleja: »Onesnaževanje planeta je zgolj zunanji odraz notranjega onesnaženja psihe: na milijone neozaveščenih posameznikov ne prevzema odgovornosti za svoj notranji prostor.«
Kaj pridobimo z zdravljenjem materinske rane
Dokler se ne dokopljemo do temeljnega vzroka za notranje trpljenje, ki je pravzaprav skupek osnovnih vzorcev, vsajenih v najzgodnejših dneh življenja, in dokler ne odžalujemo okoliščin, ki so povzročile ponotranjenje teh vzorcev, lahko osebni razvoj ali duhovno delo, ki se ga lotevamo, v najboljšem primeru poteka zgolj na površinski ravni.
Mnoge površinske težave, ki jih preigravamo sleherni dan, vključno s težavami v odnosih, na poklicni poti in na področju zdravja, kažejo na skupno jedro: to so z materjo povezana bolečina in prepričanja o nas samih, ki izvirajo iz tega primarnega odnosa.
Bethany Webster, avtorica knjižne uspešnice Notranja mati, verjame, da je zdravljenje materinske rane najpomembnejša stvar, na katero se ženska lahko osredotoči, saj na drugem bregu tiči neverjeten potencial in z ozdravljenjem pridobimo velikansko moč preobrazbe. Noben drug odnos nima tolikšne moči omejevanja ali osvobajanja kot ravno odnos z materjo.
Več o tem, kako lahko ozdravite materinsko rano in vzamete moč v svoje roke, preberite v čudoviti knjigi Notranja mati >>
Pripravila Kaja Regula
