Ljubezen moramo gojiti
Ljubezen nikoli ne umre naravne smrti, temveč zaradi zanemarjanja in zapuščenosti. Umre zaradi slepote in ravnodušja in ker jo jemljemo kot samoumevno. Opuščene stvari so pogosto usodnejše kot zagrešene napake.
Na koncu ljubezen umre zaradi izčrpanosti in podhranjenosti. Tako kot se v resnici ne zaljubimo, se tudi ‘odljubimo’ ne. Umre zato, ker sta jo eden ali oba partnerja zanemarjala, ker je nista ne bogatila ne obnavljala. Podobno kot vsako živo, rastoče bitje je tudi ljubezen treba negovati, da bi ostala zdrava.
Poraz v ljubezni
Ljubezen ne pozna poraza. Neuspeh ni isto kot poraz. In razočaranje je lahko odlična priložnost za učenje in rast.
Če si ne drznemo ljubiti, se ne bomo nikoli zaljubili. Še huje, nikoli ne bomo doživeli čuda ljubezni. Kot pravi Lloyd Jones, da »so tisti, ki poskušajo nekaj narediti, a so poraženi, neskončno boljši od onih, ki uspejo, čeprav ne poskušajo«.
Vse kaže, da bolj zorimo s porazi kot z uspehi. Na poraz vedno mislimo kot na nasprotje uspeha, a ni tako. Uspeh se navadno skriva takoj na drugi strani poraza.
Dokler bomo iskali ljubezen, bomo zelo verjetno doživljali tudi poraze. Toda rana je močan vzgib za delovanje. Če se potrudimo odkriti vzroke porazov, vedno vzniknemo modrejši. Prepoznamo alternative za stare vedenjske vzorce in pridobimo nove vire za prihodnja srečanja. To zagotovo ni poraz, temveč pot, ki sproži trajno spremembo. To je pot uvidov, razvoja in ljubezni.
Ljubezen in samospoštovanje
Ljudje potrebujemo primerno ozračje, v katerem se razvijamo in odkrivamo svojo drugačnost. In pravo srečo imamo, če si kdo vzame čas in se nam toliko približa, da vidi našo enkratno iskro ter nam pomaga, da razvijemo svoje sposobnosti.
Poznate zgodbo o izjemno uspešnih članih družine Taft? Očitno so zelo dobro prepoznali sposobnosti in posebnosti v družinskih članih. Ko je Martha Taft obiskovala osnovno šolo v Cincinnatiju, so jo prosili, naj se predstavi. Rekla je: »Ime mi je Martha Bowers Taft. Moj praded je bil predsednik Združenih držav. Moj ded je bil senator in moj očka je veleposlanik na Irskem. In jaz sem čebelica.«
Tudi ko kaže, da nihče ne prepoznava naše izjemnosti, imamo vedno samega sebe, neizčrpen vir pozitivnega potrjevanja, osebo, ki bo vedno ponosno vihtela osebno zastavo.
»Pomembnejši sem kot moje težave.« JOSE FERRER
Ljubezen ve, kaj je bistveno
Nekateri se bojijo, da ljubezen obledi skupaj z lepoto. Taki ljudje slabo poznajo ljubezen in se ne spoštujejo, kajti v resnici velja ravno nasprotno: lepota obledi le tedaj, ko ljubezni ni več.
Ljubezen pripomore, da laže sprejmemo nepopolnosti drug drugega. Ne zgraža se, kadar stojimo v kopalnici v spodnjem perilu, ki visi z nas, in glasno grgramo, lasje pa nam uporno štrlijo v vse smeri. Ni ji mar, da so se nam na obrazu zarisale nove gube, da je naša koža bolj mlahava, kot je bila nekoč, da se nam je nabralo več maščobe okoli pasu.
Kadar ljubimo, vidimo onstran nebistvenih malenkosti. Osredotočeni smo na notranjo lepoto, ki se je čas in starost ne dotakneta.
Ne gre za to, da je ljubezen slepa, temveč za to, da vidi, kar je bistveno.
Kadar ljubezen prelagamo na kdaj drugič
Nekateri ravnajo z izražanjem ljubezni kot s knjigo, ki jo nameravajo prebrati, ali s telefonskim klicem, ki ga bodo opravili, ali s pismom, ki ga bodo napisali. Pripravljenost je iskrena, nameni so dobri, a iz nekih utemeljenih razlogov dejanja nikoli ne izpeljemo. Mogoče ni pravi čas, včasih gre za neustrezno vzdušje, kdaj drugič nas pesti obilica drugih nujnih opravkov, planeti niso primerno poravnani, vsako opravičilo je dobro!
Tako se dnevi polnijo z izgubljenimi priložnostmi in odlaganjem namesto z ljubeznijo, ki jo še kako potrebujemo.
Nekaterih stvari preprosto ne gre odlagati. Otrok, ki priteče, da bi ga stisnili ali obsuli s pohvalami, jih potrebuje takoj. Prijatelj, ki potrebuje ramo, na kateri bi se zjokal, ne more čakati na primernejši trenutek. Ljubimec, ki potrebuje obljubo in zagotovilo, ju potrebuje takoj in ne pozneje.
Ljubezen je zaveza, ki zagotavlja, da bomo ob njem, kadar bo treba.
Mnogi vse življenje obžalujejo odločitev, da bodo počakali na primernejši trenutek za izražanje ljubezni. Ni pokore za trenutke, ko je bila naša ljubezen potrebna, a je nismo izrazili.
»Kdor izpusti priložnost, da bi služil drugemu, zamudi enega najbogatejših doživetij, kar jih ponuja življenje.«
IzBran odlomek iz knjige Rojeni za ljubezen, Leo Buscaglia
