Če nisi odrasla in čustveno zrela oseba je včasih težko. Predvsem v partnerskem odnosu je tako težko ne biti ponosen in priznati napako. Še težje se je opravičiti in sprejeti lastno zmoto ali samo spremeniti način gledanja na situacijo, pogledati še iz druge perspektive. Tako težko je včasih, ker se ne znaš pogovarjati ampak obtožuješ in žališ partnerja, in to je tako težko, ker to ni pogovor. Včasih se ti pač enostavno ne da in ne želiš. Ni narobe, samo točno tako kot je, izreči, da te bo partner razumel.
Spoštovanja do partnerja ne pokažeš s tem, ko mu govoriš grde besede, s tem samo poveš, da ga ne ceniš in pokažeš svojo nezrelost in nesposobnost prave komunikacije.
Komunikacija je nujno potrebna, če jo/ga želiš razumeti in sam jasno povedati kaj si želiš, da boš razumljen. Ker ona sebe vidi drugače kot jo vidiš ti in ti sam sebe vidiš drugače kot ona vidi tebe. In vsak človek drugega človeka vidi, sprejema in dojema popolnoma na svoj, edinstven in raznolik način. In samo tako, da obrazložiš sebe in svoja dejanja lahko par skupaj deluje na dolgi rok. Samo tako lahko najdeta ravnovesje in še vedno čudovito funkcionirata vsak zase in živita skupaj.
Morda še ni “pravi” čas ali pa je to samo izgovor?
Vedno izhajaš iz lastnih nepredelanih prejšnjih zvez in vzorcev iz primarne družine in otroštva. Nekaj vzameš s seboj še iz veliko generacij nazaj in sploh ne veš od kod je prišlo. Odzoveš se tako, kot si navajen in ti je takšen način poznan. Če si (še) ne priznaš in (še) ne zmoreš sprejeti si v začaranem krogu vse do takrat, ko bo res dovolj in dokler ne boš na tem nekaj naredil in spremenil bo ostajal izziv.
Seveda kratkoročno lahko “rešiš” zadevo in zamenjaš partnerja ampak kaj se ti bo zgodilo?
Identično zgodbo boš ponovil, samo oseba, ki igra to igro bo druga. Pokazala ti bo enako sliko in odprla enako travmo ali strah. Če ne boš imel partnerja ti bo to pokazal kdo drug. Vedno boš videl tisto kar te moti pri sebi in ponovno želel dopovedati partnerki ali prijatelju, da je ona/on tista/tisti, ki dela narobe. Ne dela narobe, samo drugače in vse dokler ne boš dojel in nekaj naredil, da presežeš lastna omejujoča prepričanja bo tako.
Tako preprosto je, ampak sam si tako kompliciraš življenje s tem, ko se je težko ali nenavadno pogovoriti in nekaj storiti, da izboljšaš ter začneš zares graditi kvaliteten odnos. In morda partnersko zvezo končaš še preden si jo sploh začel.
Izrazi čustva, govori o občutkih in povej svoje misli na glas. Osvobaja.
Še lahkotnejši si, ko poveš kaj te prizadene ter izraziš svojo resnico in tisto kar je tebi pomembno. Vedi in sprejmi, da nikoli nimaš postavljenega vsega in vedno se spreminjaš, gradiš in učiš. Veliko je dejavnikov, ki soustvarjajo zgodbo lepega in srečnega partnerstva, vendar ena od glavnih sestavin skrivnega recepta je pogovor. Ponosen bodi na vsak še tako majhen korak, pohvali se, ker to je napredek in je dosežek. Samo naredi in s tem premagaj samega sebe in presezi ta ponos in trmo, ki v tem primeru prav nič ne pomaga.
Vem, težko je tudi, če je en partner celosten in postavljen, ima razdelano svojo bit, drug se pa komaj prebuja. Oba po svoje trpita in si ne znata pomagati. Eden nekaj ve, kako, drug ne sliši. Ko morda drug sliši ga premaga strah. Ko drug še kako sliši, se spet prvemu morda ne da več. Ko se prvi izgubi rabi podporo drugega in je ne dobi, ker je ne zna dati in drug ni sam kriv. Je naporno in težko, priznam, vendar drugače ne gre kot tako.
Spet ima vsak možnost izbirati in nadaljuje ali gre svojo pot naprej. Vsekakor je vredno, če oba sodelujeta. To ni pogojevanje ampak resnica je, da ljudje rabimo še nekoga zraven sebe, da lahko zrastemo in to velja še posebej v partnerskem odnosu. Ne zmoreš biti sam in si hkrati z nekom, ker potem si raje sam. Ker… sam delati, se truditi in oblikovati zveze ne gre. Slej ali prej se izčrpaš. V primeru, ko si želiš več kot le površinski odnos, se zavedaj, da je potrebno biti potrpežljiv in to predstavlja izjemen trud in veliko dela, da je potem lahko tako, kot si želiš. Tako se odnos naredi in ustvari, saj ne obstaja takoj, ko se odločiš ljubezen dati in z nekom živeti. Morda, ko si v skupnosti z drugim bitjem nehaš gledati in slediti samo temu kar bi ti in namesto, da rečeš jaz, jaz, in še enkrat jaz… spremeni to besedo jaz v kaj bi midva?
Zato, če nisi pripravljen raje povej resnico in se poslovi. Škoda je časa in energije, če si tega iskreno ne želiš. Vprašaj se kaj si želiš, si odgovori in bodi pošten predvsem do sebe in tudi do osebe zraven tebe. Pogumno se odloči v katero smer želiš, da tvoje življenje teče. Lahko, da si sploh ne želiš zgodbe z midva in s tem ni popolnoma nič narobe. Če pa temu je tako pa začni s potovanjem v smeri, ki je zate navdih in napredovanje in ne cepetanje na mestu in dodajanje trpljenja, ker si zaslužiš samo najboljše. In ob vsem razmišljanju si priznaj, da natančno veš kdaj si srečal tisto pravo ali pravega. Ne rabiš racionalne razlage, ker enostavno čutiš, da je prav, čeprav te lastni jaz včasih pregovarja v nasprotno. Vprašanje je samo ali si dovolj pogumen, da se zraven iskrenosti partnerju resnično lahko predaš in odpreš. Naj te ne premaga strah in sam veš ali zaupaš partnerki/ ju in iz njene strani ne boš dobil sodb. In če je temu tako in imaš občutek sprejemanja ter varnosti, bosta skupaj zmogla doživeti in preživeti vse najlepše in tudi tisto manj lepo.
V branje priporočam knjigo Zaupaj življenju >>
