Sonce in barve – najboljše zdravilo
Zdravljenje s svetlobo in njenim spektrom so poznale vse velike kulture preteklosti.
Zaradi egiptovskih papirusov iz II. tisočletja pr. n. št. vemo, da so v tempeljskih kompleksih bolnike zdravili tako, da so jih izpostavljali žarkom določenih barv in da so bili tudi prostori barvni. Sončna svetloba se je razpršila na spektralne komponente (barve), pri čemer je vsaka barva zdravila določeno težavo.
Kitajci so jetra zdravili z modro, srce z rdečo, vranico z rumeno, pljuča z belo in ledvice s črno. Tudi diagnoza bolezni je bila prikazana z barvo, vrsto energije, ki jo telesu primanjkuje.
Podobno predpisuje tudi ajurvedska medicina, pri kateri med zdravniki izstopa Charaka iz VI. stol. pr. n. št.. Rimska zdravnika Hipokrat in Celsus sta priporočala terapevtsko izpostavljanje soncu, Plinij Starejši pa je znan po svojem pregovoru: “Sonce je najboljše zdravilo.”
Zelo pomemben del etruščanske in pozneje rimske hiše je bila ravna terasa ali streha, okrašena z rastlinami, imenovana solarij. V 10. stoletju je Avicenna astmo, išias, otekline in vodenico zdravil s sončenjem. Pri tem je verjel, da rdeča spodbuja krvni obtok, modra in bela ohlajata kri, rumena pa zmanjšuje bolečine v mišicah in vnetne procese.
Stara znanost “sončnih kopeli” in kopeli v barvah sončevega spektra je bila v srednjem veku pozabljena, nato pa znova odkrita šele konec 19. stoletja, ko je Edwin Babbitt v svojem obsežnem delu Načela svetlobe in barve leta 1878 obnovil temelje kromoterapije, Niels R. Finsen pa je prejel Nobelovo nagrado za “odkritje” helioterapije.
Tako je starodavna znanost razdeljena na dve veji, od katerih je svetlobna terapija ali helioterapija postala predmet številnih študij in je danes splošno sprejeta znanstvena disciplina, medtem ko barvna terapija ali kromoterapija še vedno velja za psevdoznanost, njeni pozitivni učinki pa naj bi imeli placebo učinek.
V dvajsetem stoletju je izstopal indijski znanstvenik, zdravnik in inženir Dinshah P. Ghadiali, ki je postavil temelje za znanstveno razlago načel kromoterapije v Spektrokromometrični enciklopediji (1927). Pojasnjuje, da vsaka barva v organu, skozi katerega prehaja, s svojimi elektromagnetnimi valovi, torej z energijo določene valovne dolžine in frekvence, spodbudi ustrezno biokemično reakcijo.
Kromoterapija uporablja te sicer naravne reakcije za telesne sisteme, v katerih se je izgubilo biokemično ali energetsko ravnovesje, zaradi česar se razvije bolezen. Ghadiali meni, da so v človeškem telesu področja gosto koncentrirane energije določenih barv, za katera pravi, da so podobna tistim, ki jih Indijci imenujejo “čakre”. Pri svojem delu je uporabljal spektrofotometrijo, zaradi katere so bile njegove metode eksaktne. A naslednjih dvajset let sta ga morda ravno zaradi tega sodno preganjala Ameriško zdravniško združenje in farmacevtska agencija APPA, tako da se je Ghadiali umaknil izpred oči javnosti in desetletja njegovih raziskav je padlo v pozabo.
Šele v zadnjih tridesetih letih so raziskave kromoterapije postale intenzivnejše. Danes je znanstveno sprejeto, da posamezne valovne dolžine sončne svetlobe res vplivajo na vedenje encimov v biokemijskih reakcijah organizma.
Svetloba deluje protibakterijsko, spodbuja delovanje žlez, živčnega sistema in izločal. Ljudje, ki sončne svetlobe prejemajo premalo, postanejo bledi, apatični in izgubljajo energijo.
V zadnjih letih se svetlobna terapija začenja uporabljati za zdravljenje avtoimunskih bolezni, pa tudi luskavice in ekcema, psoriaze, zlatenice pri novorojenčkih, motenj spanja in depresije.
Kratkotrajna izpostavljenost ultravijoličnemu delu sončnega spektra deluje baktericidno in preprečuje okužbe, najnovejše raziskave pa kažejo dobre rezultate pri zdravljenju celičnega kožnega limfoma s svetlobo, čeprav izpostavljenost soncu ni priporočljiva zaradi strahu pred razvojem kožnega raka.
Živimo v sončnem sistemu. Sonce je vir življenja in je od nekdaj veljalo za velikega zdravilca. Vizije starodavnih modrecev se morda ne bodo veliko razlikovale od današnjih znanstvenih odkritij, saj so naša življenja, zdravje in dobro počutje resnično odvisni od Sonca.
Avtor: Nada Krivokuća
