Nekega dne je šel Buda z množico menihov in nun skozi vas. Izbral si je senco velikega drevesa, kjer bi vsi skupaj lahko sedli in si odpočili od vročine. Pogosto je izbral takšne trenutke, da je poučeval, in tako je začel govoriti.
Kmalu so vaščani izvedeli za obisk učitelja in mnogi so se zbrali okrog njega, da bi ga poslušali. Nek osoren mladenič je stal ob strani in opazoval, kako množica postopoma narašča. Zdelo se mu je, da preveč ljudi prihaja iz mesta v njegovo vas in vsakdo je nekaj prodajal ali poučeval. Nestrpen zaradi naraščajoče množice je zakričal na Budo: “Pojdi stran! Želiš nas le izkoristiti! Vi, učitelji prihajate in govorite lepe besede in potem prosite za hrano!”
A Buda se ni vznemiril zaradi žalitev. Ostal je miren ter še naprej je izžareval ljubezen in prijaznost. Vljudno je prosil mladeniča, naj stopi naprej. Nato ga je vprašal: “Mladi gospod, če nekomu kupiš lepo darilo, a ga ta oseba ne sprejme, komu potem to darilo pripada?”
Mladeniča je nenavadno vprašanje presenetilo: “Darilo bi še naprej pripadalo meni, kajti jaz sem ga kupil.”
“Točno tako,” je odgovoril Buda. “Sedaj si me žalil in se jezil name. Toda če ne sprejmem tvojih žalitev, če se ne užalim ali razjezim, bodo te žalitve padle nazaj nate – tako kot se darilo vrne lastniku.”
Mladenič je sklenil roke in se počasi priklonil Budi. Spoznal je, da se je naučil pomembno lekcijo.
In tako je Buda zaključil, da bi vsi slišali:
“Tako kot ogledalo odseva predmet, tako kot mirno jezero odseva nebo, bodite pozorni, da je vse, kar govorite ali delate, dobro. Dobrota bo vedno povrnjena z dobroto in zlo bo vedno povrnjeno z zlom.”
