Avtogeni trening je eden od načinov avtohipnoze, torej je tehnika globokega sproščanja , prehoda v alfa stanje, v stanje kjer smo dojemljivi za sugestije-afirmacije, v tem primeru avtosugestije.
Avtogeni trening je torej postopek, s katerim dosežemo globoko relaksacijo, obenem pa z njim zdravimo, oziroma tudi delujemo preventivno na razne nevrotične in psihosomatske motnje.
Avtogeni trening je nastal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (1920 – 1932) na podlagi raziskav raznih psihiatrov, nevropsihiatrov, hipnoterapevtov, predvsem pa O. Vogta, ki je v svojem časopisu za nevrologijo in psihologijo izdal članek z naslovom Direktne psihološke eksperimentalne metode v hipnotičnih stanjih zavesti. Na podlagi tega članka je Nemški psihiater Johannes H.Schulz povzel, kako se vsakdo lahko sam privede v stanje hipnoze. Vogt je uvedel pojem frakcionirane metode hipnoze, kar pomeni, da je hipnoza, oziroma avtohipnoza sestavljena iz postopno izzvanih hipnotičnih fenomenov, s čimer se olajša doseganje hipnotičnega stanja.
Tukaj sta bila posebej izpostavljena dva pojava: občutek teže, sproščanje skeletnih mišic in občutek toplote, sproščanje mišic žil, po izpovedih hipnotiziranih oseb. To je Schultz opredelil, kot inicialna hipotonija in navedel, da izzove pri ljudeh, ki jo doživijo, prijetne občutke ugodja in sproščenosti. Če človek sam sebi sugerira stanje teže in toplote v telesu, bo prišlo do splošnega psihofizičnega preklapljanja v stanje podobno hipnozi, torej hipnoza sama po sebi ni več potrebna.
J. H. Schulz je najprej leta 1926 objavil delo Avtogene organske vaje. Kasneje, leta 1932 pa je izdal monografijo o Avtogenem treningu. V današnjo obliko se je Avtogeni trening razvil z modifikacijami Le Crona, Steinfilda, Thomasa…
Danes je Avtogeni trening sestavni del psihoterapevtske prakse, vendar poleg splošnega sproščanja ponuja še veliko več, kot je verjetno J.H.Schulz predvideval pred 80-timi leti; je metoda preprečevanja in zdravljenja nevrotičnih in psihosomatskih bolezni ter pomaga vsakomur, da nadoknadi porabljeno energijo in ponovno privede svoj napeti psihofizični aparat v stanje ravnotežja, ter razvije tiste sposobnosti, ki so bile od zgodnjega otroštva zavrte zaradi neadekvatnih medsebojnih odnosov.
