Pravijo, da labodi ali štorklje ostanejo za celo življenje skupaj, ko se »spoznata« samček in samička. Ko eden v paru pogine, drugi ostane sam oziroma od žalosti zelo hitro pogine tudi sam. Noče živeti brez svoje ‘boljše’ polovice. Sta pač zvesta eden drugemu.
Kaj pa mi, ljudje? Zmoremo biti zvesti eni osebi, ki si jo izberemo in to ne zgolj za nekaj mesecev ali let, temveč naj bi ostali skupaj v dobrem in slabem, dokler vaju smrt ne loči? Zadnje čase poslušam vse več parov, ki se razhajajo prav zato, ker ugotavljajo, da ne morejo biti več zvesti, saj so se zaljubili v drugo osebo, s katero želijo živeti. Kar pomeni, da so bili nezvesti partnerju.
Kaj pripelje posameznika do tega, da krši načelo zvestobe? Namreč, ko dva posameznika postaneta par, se s tem pričakuje, da bosta zvesta eden drugemu in da ostale vabljive skušnjave odpadejo. Ko smo zaljubljeni in ko se odločimo za resno zvezo, potem nekako niti ne vidimo še koga drugega, ki bi nam lahko padel v oči in ki bi ga smatrali za potencialnega partnerja. Vendar, ko se strasti umirijo in ko postane zveza ustaljena, lahko napišem tudi rutinska, se hitro lahko prikrade dolgčas, pomanjkanje pozornosti, rutina in ko nam nekdo zna zapihati na dušo, lahko hitro podležemo.
A to se lahko zgodi v primeru, ko se zvestobe ne jemlje resno. Menim, da ko se zaveš, da si v resni zvezi, je tudi zvestoba pomemben del le-te in večina partnerjev se niti zelo natančno ne dogovori, kaj pomeni, če se zvestobo prelomi. Večini pomeni to ultimativno izdajo partnerske zveze in s tem konec. Vendar, če dobro pomislimo, smo lahko zvesti na več področjih. Na primer, najbolj pogosto pomislimo na spolno zvestobo, torej da smo v spolnem odnosu zgolj z našim partnerjem in ne s kom drugim. Zvestoba je lahko tudi na področju prijateljstev ali zvestoba do delodajalca. A danes pač razmišljamo o zvestobi kot dejavniku zdrave partnerske zveze.
Obstajajo tudi pari, kjer se partnerja dogovorita, da tvorita skupnost, se imata rada in vse poteka kot se predvideva pri zvezi, le s to razliko, da imata lahko tudi druge spolne partnerje. Kolikor poznam tovrstno prakso, večina zvez, ki temeljijo na takšnem dogovoru, ni dolgega veka. Zakaj ne? Ker se slej kot prej zgodi, da se eden od partnerjev zaljubi v drugo osebo, s katero ima sicer zgolj spolno srečanje, a ko se prebudijo tudi čustva, pomeni to modifikacijo poprej dogovorjene zveze, običajno pa rezultira v razpadu.
Zvestoba je pomembno kohezivno tkivo, ki drži dva skupaj. Raziskave pravijo, da dobrih 70% ljudi ne odobrava prevar in se jim zvestoba zdi izjemno pomembna pri zakonu. Marsikaj lahko oprostijo, a prevare večina partnerjev ne bo. No, nekateri pa pravijo, da je zvestoba fikcija in da ljudje nismo narejeni tako, da bi zmogli biti zvesti le eni sami osebi celotno življenje. Kaj pa menite vi?
Lahko pa osvetlimo pojem zvestobe tudi kot dejanje, da eden drugega ne pustita na cedilu, da skrbita in da vam je mar za to, kako se ima partner. In ker se predpostavlja, da enako skrbi tudi partner za vas, pride do medsebojnega negovanja odnosa, katerega pomemben element je tudi zvestoba. Marsikdo pa bo mogoče zamahnil z roko in rekel, da je to preživeto in da je treba uživati vsak trenutek življenja. To je lahko res le do tiste meje, ko se preide na področje druge osebe. Ko prizadenemo partnerja in kršimo ter izdamo medsebojni dogovor glede zvestobe, s tem povzročimo veliko bolečino. Posledica je ločitev. Kar je zopet zelo boleča izkušnja. In tako se krog sklene.
