Dvanajst pogledov in dejavnosti, ki jih gojimo, da bi se v življenju izrazili čudeži in da bi prebudili svoje notranje duševne zmožnosti:
1. Neduhovni človek živi le znotraj svojih petih čutov in verjame, da tisto, česar ne moreš videti, poduhati, slišati, okusiti ali se dotaknniti, ne obstaja. Duhovni človek ve, da so onkraj teh petih čutov še drugi čuti, s katerimi lahko zaznavamo življenje.
Ko se ukvarjate s tem, da bi postali tako duhovni kot telesni človek, vse bolj zavestno živite znotraj nevidne razsežnosti.
2. Neduhovni človek verjame, da smo v vesolju sami. Duhovni človek, ve, da ni nikoli sam.
Duhovnemu človeku je prijetno ob misli, da lahko v kateremkoli trenutku dobin učitelje, pozornost in vodstvo božanskega.
3. Neduhovni človek je osredotočen na zunanjo moč, duhovni človek na lastno notranjo zmožnost.
Duhovni človek je osredotočen na usposabljanje sebe in drugih za višje ravni zavedanja in delovanja. Ne zanima ga kopičenje moči, temveč pomoč drugim, da bi živeli v ravnovesju. To je moč ljubeznivosti, ki ne sodi. V tej moči ni sovražnosti in jeze.
4. Neduhovni človek se počuti ločenega in oddaljenega od drugih ljudi, je človek sam zase.
Duhovni človek ve, da je povezan z vsemi drugimi in živi tako, kot da vsakdo, ki ga sreča, deli z njim svojo človeščnost.
Duhovni človek ve, da smo vsi povezani in vidi polnost božanskega v vsakomur, s komer pride v stik.
5. Neduhovni človek verjame zgolj v vzročno-posledično razlago sveta. Duhovni človek ve, da v vesolju deluje višja sila, ki presega zgolj vzrok in učinek.
Duhovni človek ve, da z mislimi ustvarjamo svojo stvarnost. Če živiš zgolj po zakonih vzroka in posledice, ne moreš pričakovati, da boš kdaj ustvaril čudež, kajti ta je nad logiko fizike. Čudeži izvirajo iz moči naših misli.
6. Neduhovnega človeka motivirajo rezultati, učinki in pridobivanje. Duhovnega motivirajo etika, spokojnost in kakovost življenja.
Za duhovnega človeka pomeni uspeh to, da se uglasi s svojim smislom, ki ga ne merimo z dosežki ali pridobivanjem.
7. Neduhovni človek v svojem zavedanju nima prostora za poglabljanja in razmišljanja. Duhovni človek si ne more predstavljati življenja brez njiju.
Duhovni človek ve, kakšna ogromna moč se skriva v poglabljanju, umirjanju, meditaciji. Ve, da je potem budnejši in lahko jasneje misli.
8. Za neduhovnega človeka je pojem intuicije skrčen na slutnjo ali naključno misel, ki mu mimogrede preleti možgane. Za duhovnega je intuicija veliko več kot samo slutnja. V njej vidi vodstvo, božansko, ki mu govori, in tega notranjega vpogleda nikoli ne jemlje na lahko in ga ne prezre.
Duhovni človek se trudi, da bi povečal zavestno zaznavo intuicije. Pozoren je na nevidna sporočila in globoko v sebi ve, da je na delu nekaj veliko večjega kot zgolj slučaj.
9. Neduhovni človek sovraži zlo in je odločen, da bo uničil vse, kar mu pomeni zlo. Duhovni človek ve, da ga vse, kar sovraži in proti čemur se bori, dela šibkejšega; vse, za kar je in kar podpira, pa ga krepi.
Vse, proti čemur se boriš, ti jemlje moč. Vse, za kar si, te krepi. Da bi izkusili čudeže, se je potrebno povsem osredotočiti na tisto, za kar ste. Prava čarovnija se pojavi, ko iz svojega življenja izločite sovražnost.
10. Neduhovni človek ne čuti odgovornosti do vesolja, zato tudi ni razvil spoštovanja do življenja. Duhovni človek goji spoštovanje do življenja, ki je v jedru vsega živega.
Duhovni človek ravna, kot da je božansko v vseh stvareh in čuti odgovornost do vesolja. Do tega življenja in okolja čuti veliko spoštovanje, zato ga ceni. Duhovni človek se zaveda, da od Zemlje ne smeš jemati več, kot potrebuješ, in da je treba vzeto vrniti vesolju – za tiste, ki bodo živeli tu za nami.
11. Neduhovni človek je obtežen z zamero, sovražnostjo in potrebo po maščevanju. Duhovni človek v srcu nima prostora za te zadržke, ki ovirajo čudežno.
Za duhovnega človeka je bistveno, da se njegova dejanja ujemajo s tistim, kar govori.
12. Neduhovni človek verjame, da obstajajo omejitve stvarnega sveta; čeprav morebiti obstaja kak dokaz, da čudeži so, pa jih vidi kot slučaje, ki se pripetijo nekaterim srečnežem. Duhovni človek verjame v čudežno in edinstveno zmožnost v sebi, da prejme ljubeče vodstvo in izkusi čarovnijo.
Duhovni človek ve, da so čudeži zelo stvarni. Verjame, da so sile, ki so ustvarile čudež za koga drugega, še vedno v našem vesolju in da se lahko poveže z njimi.
Povzeto iz knjige Resnično čarodejstvo
