Nekaj nasvetov, kako spodbujati razvoj čustvene inteligence predšolskih in šolskih otrok:

Do otroka bodite iskreni in to zahtevajte tudi od njega.
Pred otrokom ne skrivajte problemov. Iz pojasnjevanja življenjskih situacij se bo marsičesa naučil. Ne skrivajte pred njim, da se ne razumete z zakonskim partnerjem ali da se ločujete. Otrok to tako ali tako vidi in se še bolj boji. Zato mu povejte, da je to vaš problem, da vam je žal, vendar da boste to rešili, da pa ni on nič kriv in da ne more pomagati. Ne prikrivajte, da ste ostali brez službe ali da je nekdo v družini umrl. To ne pomeni, da ga morate obveščati o vseh svojih intimnostih. (Če otrok laže, to ne pomeni, da je lažnivec, kot to pogosto doživljajo straši, temveč najpogosteje ne more prenesti vaše reakcije na resnico. Ponavadi je reakcija staršev pretirana. Otrok bo prikriva slabe ocene v šoli, da bi vam in sebi prihranil pretirano jezo ali razočaranje.) Upoštevati je treba, da predšolski otroci pogosto ne razlikujejo resnice od svoje domišljije, zato ne gre za laž, ampak za izmišljanje.
Otroka je treba spodbujati k sklepanju in vzdrževanju prijateljstva z drugimi otroki (povabiti jih na rojstni dan ali druženje ob drugih priložnostih, ne biti pretirano kritičen do njegove izbire prijateljev).
Zahtevajte prijazno in vljudno vedenje do drugih ljudi.
Spodbujajte ga, da naredi nekaj za otroke ali odrasle, ki so šibkejši, siromašnejši, bolni. Vključite ga v družbeno koristno delo.
Bodite avtoritativni. Današnja vzgoja je pogosto preveč popustljiva. Nimamo časa za otroke, zato je najlaže popustiti, jim dati, kar hočejo, da se jih vsaj za kratek čas »rešimo«. Ne popuščajte pri stvareh, za katere mislite, da so pomembne.
Otroka učite vztrajnosti. Ne dovolite, da odneha takoj po prvih poskusih. Potrpežljivo ga spodbujajte, da še najprej poskuša.
Ne rešujte otrokovih problemov, če jih lahko reši sam (ne pišite mu domačih nalog, ne posegajte v njegove prepire z drugimi otroki, razen če so močnejši in če gre za trpinčenje). Če delate namesto njega, mu s tem sporočate, da sam ni sposoben, kar na koncu sprejme in se ne trudi več. Za njegovo samozaupanje je bolje, če dobi slabo oceno za lastni izdelek kot pa dobro za tujega.
Pred otrokom je treba govoriti tudi o svojih pomanjkljivostih, ne pa samo o tem, kako smo mi v vsem boljši. To nas bo zbližalo in povečalo našo avtoriteto. Vendar ni treba tolerirati otrokovih pomanjkljivosti samo zato, ker jih imamo tudi sami.
Ne dovolite otroku, da veliko časa prebije pred televizorjem (ne več kot 12 ur na teden). Nasilje, ki ga pogosto vidimo po televiziji, zmanjšuje občutljivost za tuje trpljenje.
Gledanje v televizijski ali kakršenkoli drug zaslon (računalniški monitor) se ne priporoča do treh let starosti, ker lahko neugodno vpliva na razvoj možganov.
Vsak dan najdite vsaj malo časa za igro, druženje ali pogovor z otrokom.
Spodbujajte otroka, da prosto izrazi, kar občuti, in ne pojasnjujte mu, da se ne sme tako počutiti – čustev ne izbiramo. Lahko pa izberemo način, kako jih bomo izrazili. Naloga staršev je, da otroku pomagajo čustva prepoznati in jih izraziti tako, da ne prizadene sebe in drugih.
Negujte humor.
Učite sebe in otroka zdravega življenja, kolikor je le mogoče: pravilne prehrane in gibanja, tehnik sproščanja in obvladovanja tesnobe in stresa.
Razvijajte pozitiven, optimističen pogled na življenje in težave. Optimizma se učimo od staršev. Za vsak problem obstaja rešitev.