3 ključne lekcije o sreči

OGLAS

Kaj omogoča srečno življenje?

Rezultati ene najdaljših in najcelovitejših raziskav

Veliko je teorij, kaj je dobro in kaj ni, v izgradnjo česa je smiselno usmeriti svoje energije in kaj je tisto, kar nas bo zares osrečilo … Vsakdo med nami ima svoje vrednote, po katerih svoje življenje tudi naravna. V najboljših upih stopi na pot, brez zagotovil, brez smerokazov, sledi le svojim željam in predstavam. Ali so izbire prave, bo povedal šele uspeh na koncu življenja. Le izkušnje so namreč tiste, ki štejejo – vsaj precej bolj kot različne teorije ali naše trenutne predstave.

Vendar obstaja en problem: ko izkušnjo doživimo, smo življenje že zapravili, tedaj nam nič več ne pomaga vedeti, kaj ni v redu, ker popravnega izpita več ni.

Napredek in izboljšave tako ne bi bile možne, če bi se zanašali le na lastne izkušnje. Zakaj ne bi torej opazovali, kaj se dogaja z drugimi? Kako je srečo uspelo doseči drugim? Ali kako se jim je ta izmuznila, čeprav so si zanjo prizadevali?

OGLAS

To bi bilo pametno, vendar je težava v tem, da so res redki tisti, ki so nam dovolj blizu, da bi lahko vedeli, kaj se z njimi resnično dogaja – morda jih lahko preštejemo na prste ene roke. Tako smo omejeni na izkušnje staršev in morda še kakšnega družinskega prijatelja predhodne generacije. Naša generacija še ni merodajna – ker niti trenutni padci niti trenutni uspehi še ne povedo, kakšen bo izid – nič še ne pove, ali bo človek ob zatonu življenja srečen ali morda razočaran.

Za vse, ki se zanašajo na odgovore, dobljene prek raziskav in eksperimentov, pa bo morda razveseljiva novica, da na univerzi Harvard trenutno poteka ena najdaljših raziskav razvoja odraslih in danes ponuja že dovolj zgovorne izsledke.

Raziskava se je začela leta 1938, vanjo pa se je vključilo 268 tedanjih študentov s Harvarda in skupina 456 bolj problematičnih fantov iz najrevnejših predelov Bostona med 12. in 16. letom starosti. Fantje so ubrali zelo različne življenjske poti, tako da je vsak k raziskavi prispeval s svojo edinstveno zgodbo. Vsake dve leti preverijo njihova življenja (kakovost partnerstva, zadovoljstvo v službi in družbene dejavnosti) in jih vsakih pet let tudi temeljito zdravstveno pregledajo (preiščejo urin ter kri, pregledajo možgane z rentgenskimi žarki in s kardiografom delovanje srca).

Psihiater Robert J. Waldinger je trenutni, že četrti po vrsti, vodja raziskave in z veseljem deli svoja dognanja. Če bi moral izsledke dolgoletne študije strniti v en stavek, bi lahko dejal:

»Dobri medsebojni odnosi nam omogočajo večjo srečo in zdravje.«

Nastopil je v tudi oddaji TED Talk, kjer je iz raziskave izluščil tri ključne lekcije o sreči:

1. Odnosi z bližnjimi

Moški iz obeh skupin, zajetih v raziskavo na Harvardu, ki so poročali, da so tesneje povezani z družino, prijatelji ali skupnostjo, so bili načeloma srečnejši in bolj zdravi od preostalih moških, ki so bili manj družabni. Običajno so prvi tudi živeli dlje. Tisti, ki so poročali, da so bolj osamljeni, pa so navedli, da so manj srečni. Tudi njihovo fizično in psihično zdravje je bilo slabše.

Povzetek več deset raziskav, objavljenih v reviji Social and Personality Psychology Compass, kaže na to, da lahko osamljenost ovira mentalno delovanje, spanje in dobro počutje, vse to pa poveča tveganje za nastanek bolezni in zgodnejšo smrt

2. Kakovost (in ne količina) odnosov

Ni pomembno le to, da smo v razmerju kot takem. V skladu s harvardsko raziskavo so bili poročeni pari, ki so navedli, da se nenehno kregajo in v katerih je bolj malo medsebojne naklonjenosti (take pare so avtorji označili kot “močno konfliktne zakone”), dejansko manj srečni kot ljudje, ki niso bili poročeni.

3. Stabilne zakonske zveze, v katerih vlada medsebojna podpora

Socialna povezanost z drugimi ni dobra le za naše fizično zdravje, temveč pomaga preprečiti tudi mentalni propad. Ljudje, ki so se poročili in se niso ločili ali imeli “resnejših težav” v zakonu do 50. leta, so v poznejšem obdobju življenja bolje opravili teste spomina kot tisti iz druge skupine.

To podpira tudi raziskava iz leta 2013, objavljena v reviji Plos One, v kateri je bilo ugotovljeno, da je poroka med drugim povezana z nižjim tveganjem za upad kognitivnih funkcij in demenco.

Vse to nakazuje, da so trdna razmerja ključna za naše zdravje.

Družba močno poudarja bogastvo in “opiranje” na naše delo, pravi Waldinger. “Vendar je naša raziskava v teh 75 letih vedno znova pokazala, da so imeli najboljše rezultate tisti, ki so se opirali na odnose z družino, prijatelji, skupnostjo.”

Zaključna misel

Navedena raziskava je obširna in zajema ogromno podatkov, iz katerih bi lahko potegnili številne zaključke, vendar nekaj izstopa – in to je jasno sporočilo, da ne glede na dosežen uspeh ali neuspeh, ne glede na bogastvo ali težave … za vsakega človeka velja, da potrebuje predvsem dobre odnose. Potrebujemo občutek pripadnosti, zaupanja in potrebuje občutek varnosti – občutek, ko vemo, da nismo sami in da se lahko na nekoga kadar koli zanesemo.

Ne moremo pa pričakovati od drugih tega, česar ne dajemo sami …

Postavimo si torej cilje, kakršne koli že, pomembno je le, da niso zgolj za osebno ali za ozko korist – ker taki cilji nas povežejo kvečjemu z ozkim krogom ljudi ali nas celo osamijo. Naj naši cilji drugih ne izključujejo, naj jih vsaj ne ranijo in če je le možno, naj nas povezujejo z vse več ljudmi.

Ta dolgoletna raziskava nas lahko nauči, da je treba izbirati cilje, ob katerih se hkrati gradijo medčloveške vezi. Da je treba izbirati načine in vrednote, ki gradijo odnose. Tako bomo zgradili ožje in širše kroge iskrenih, zanesljivih in dobrih prijateljstev. Potrebujemo sploh še kaj več od tega, da bi ogrelo naše srce?

Andrej Praček