Spremna beseda h knjigi Sedež duše ob njeni 25. obletnici
Oprah Winfrey:
Knjigo Sedež duše sem prvič prebrala leta 1989. Kot pri vseh knjigah, nad katerimi sem navdušena, sem izvode kupila tudi za svoje prijatelje in sodelavce, da bi jo lahko vsi brali istočasno. Slučajno sem knjigo prebrala prva, kar pomeni, da nisem imela s kom razpravljati o njej. Zato sem vzela v roke telefonski imenik Mount Shasta v Kaliforniji in poklicala Garyja Zukava. »Gospod Zukav, pozdravljeni, moje ime je Oprah. Želela bi govoriti o vaši knjigi in želim si, da pridete v mojo oddajo in delite svojo …« »Kako ste rekli, da vam je ime?« »Oprah.« »Ali lahko to črkujete, prosim?« je rekel. »O-p-r-a-h. ‘H’ je nemi,« sem razložila. Potem sem mu povedala, da imam pogovorno oddajo, in razložiti sem morala, kaj pogovorna oddaja sploh je, ker je Gary bil že več let brez televizije. To je seveda še povečalo mojo željo po pogovoru z njim. Želela sem vedeti, kako je vedel, kar je vedel.
Stvari, ki jih je napisal, so globoko odzvanjale v meni in občutila sem jih kot zelo resnične, toda kako je to zagotovo vedel?
Knjiga Sedež duše je spremenila način, kako vidim sebe. Spremenil se je tudi moj način dojemanja sveta. To je povzročilo globok premik v načinu sodelovanja v vseh mojih odnosih, poslovnih in osebnih. Knjiga je k meni prišla ob pravem času – v trenutku, ko sem bila pripravljena in odprta za več. Več povezanosti. Več harmonije. Več miru. Več veselja. Čutila sem, da naš obstoj obsega več kot le vsakodnevne izkušnje ter rituale dela in odnosov; da obstaja več življenja, kot ga lahko občutimo s petimi čuti. Gary je v tej knjigi z besedami izrazil, kar je moja duša že sama vedela in mi poskušala povedati. Takšno navdušujoče prebujenje je bilo videti natisnjeno to, za kar sama še nisem odkrila jezika, da bi izrazila.
Ko sem prvič prebrala besedno zvezo »mnogočutno zaznavanje«, se me je Garyjeva ubeseditev dotaknila. Pravzaprav sem celotno knjigo doživela kot mnogočutno doživetje. Povsod, kamor sem se po branju ozrla, sem videla in doživela življenje v novi luči. Garyjeva knjiga mi je prinašala en aha trenutek za drugim, in vsi so me usmerjali globoko vase. Moj najljubši uvid je: »Ko osebnost v celoti služi energiji svoje duše, je to pristno opolnomočenje.«
Nobena skrivnost ni, da imam opazno osebnost. S pridom jo uporabljam že od tretjega razreda. Toda z uporabo te osebnosti tako, da služi moji duši – pri čemer skrbim, da sta obe usklajeni – se je spremenil moj način delovanja. Nenadoma sem prepoznala vse trenutke, ko sem skrenila s poti, ker sem svoji osebnosti dovolila, da prevlada. Začela sem opažati, da je to, do kakšne mere čutim žalost, neudobje ali obup, neposredno sorazmerno s tem, kako daleč sem odtavala od svojega sedeža duše. Poglavje, ki se me je najbolj dotaknilo, je bilo tisto o nameri. Naslednje besede so postale moje neomajno prepričanje:
»Vsako dejanje, misel in občutek motivira namera in ta namera je vzrok, ki obstaja kot eno s posledico. Če sodelujemo pri vzroku, ni mogoče, da ne bi sodelovali pri posledici. S tega najglobljega vidika smo odgovorni za vsako svoje delovanje, misel in občutek, torej za vsako svojo namero.«
Te besede so spremenile moje življenje. Pred branjem Sedeža duše sem trpela zaradi želje po ugajanju. Tako kot milijoni ljudi, večinoma žensk, sem bila sužnja potrebam, željam in pričakovanjem drugih. Rekla sem da, ko sem iskreno želela reči ne. Dajala sem dragocen čas in energijo, denar in darila – kar koli so me prosili – da bi se preprosto izognila možnosti, da koga razburim. Nekoč sem iz Čikaga letela v Španijo, se za manj kot petinštirideset sekund pojavila na odru dobrodelnega dogodka svojega prijatelja, nato pa sem se vrnila na letalo in odletela naravnost nazaj na snemanje svoje oddaje – samo zato, ker nisem znala reči ne. Vse do danes vam sploh ne znam povedati, čemu je bil dobrodelni dogodek namenjen. Takšne stvari so se mi včasih pogosto dogajale. Moje življenje je bilo vrtinec enega dogodka za drugim, vrtinec nenehnih dogovorov in nastopov za skoraj vsakogar, ki me je zanj prosil. Želela sem si, da bi me ljudje imeli radi. In dokler sem jim dajala, kar so želeli, sem predvidevala, da so me imeli.
Moj preboj se je zgodil, ko sem prepoznala, da vse prošnje povzroča moja namera, da sem všečna. Vzrok in posledica. Če je vaša namera početi, kar si drugi želijo, vas bodo nenehno prosili, da počnete točno to. To je bil aha trenutek! Ko sem spremenila svojo namero, tako da se želim osredotočati na svoje želje, in ko sem dojela, da je moj čas dragocen, se je učinek samodejno spremenil. Danes, petindvajset let pozneje, je namerno bivanje zame kot dihanje, vendar sem se morala tega naučiti s pomočjo vaj iz knjige Sedež duše >>.
Garyjevo načelo namere je temeljito spremenilo vsako moje dejanje. Spremenilo je celo zavest oddaje Oprah Winfrey. Ko smo prvič začeli, so producenti na tedenskem srečanju predstavili svoje ideje, toda po srečanju z Garyjevimi idejami iz Sedeža duše sem uvedla novo politiko.
Vse producente sem prosila: »Najprej navedite svojo namero za oddajo. Zakaj jo želite posneti? Kakšen izid si želite?« Včasih so si producenti – ki so morali ustvariti dvesto oddaj na leto – kar izmislili neko namero, samo da bi zadostili mojemu vprašanju, vendar sem jim odgovorila: »Ne, to ni dovolj dober razlog.« Tudi če namera ni imela nobene druge vrednosti kot: »Radi bi samo zabavali ljudi in imeli visoko gledanost,« sem nas vse spodbujala, da smo glede tega jasni. Vedno navedite svojo namero in poslanstvo, rezultat pa bo sledil temu toku.
Ob prvem nastopu Garyja Zukava v moji oddaji leta 1998 sva razpravljala o naravi duše. Ta intervju je moji karieri utrl novo pot. Vnašanje področja duhovnosti na dnevni televizijski program je bilo nekaj novega.
Pogovor o zavesti, odgovornosti, nameri ter zakonu o vzroku in posledici ni bil ravno vodilo za vrhunec gledanosti, toda rekla sem si, da kdaj, če ne zdaj. Iskreno povedano, če ne bi imela roke nad oddajo, se Garyjevih šestintridesetih nastopov v teh letih ne bi zgodilo. Moji producenti so bili sprva prepričani, da televizija ni pripravljena na pogovor o duši. Toda pot, na katero sem se podala, mi je dobro služila. In tako nadaljujem raziskovanje duhovne plati življenja na svojem omrežju OWN (The Oprah Winfrey Network). Iskreno rečeno, ne verjamem, da bi sploh kdaj sanjala o ustvarjanju take mreže, če ne bi prebrala Sedeža duše. S pomočjo te knjige sem poučevala tudi vodenje na dekliški šoli Oprah Winfrey. Njene koncepte sem uporabila za poučevanje osnovnošolcev, srednješolcev in celo študentov Fakultete za menedžment Kellogg. Vsakič znova me prevzame občutek zadovoljstva, ko nekdo prebere to knjigo in občuti navdušenje, ki sem ga sama začutila pred petindvajsetimi leti. Če ste pripravljeni videti svet na nov način, če ste pripravljeni, da se vaše življenje odpre in spremeni, in če ste pripravljeni na razburljivo prebujenje, mislim, da ga boste začutili tudi vi.
Več v knjigi Sedež duše >>
