Razumevanje enosti

OGLAS

Na svetu obstaja mnogo različnih pogledov. Kolikor nas je, toliko je različnih pogledov, saj je vsak od nas drugačen, z drugačno dušo in sistemom dojemanja. Zato nas je nemogoče postaviti pod isto drevo in zahtevati, da ga bomo zalivali na enak način.

Je že res, da vodo zlijemo vsi iz vrča. A nekateri ga držijo bolj poševno, nekateri manj. Nekatero bolj postrani, nekateri manj. Nekateri hočejo da se vse izlije naenkrat, drugi želijo, da voda boža rastline. Nekateri začnemo s polnim vrčem, drugi na pol praznim…

Mnogo je karakteristik od katerih je odvisno koliko vode bo izteklo iz vrča in na podoben način je tudi mnogo načinov in karakteristik telesa, da izlije iz sebe dragoceno življenjsko energijo. Eni jo kar razsipavajo, drugi poizkušajo, da je ne bi preveč odteklo, tretji so v popolnem ravnovesju s tem, čemur pravimo življenje in ne izgubljajo življenjske energije.

OGLAS

Od tega, kakšno spoznanje imamo, torej kako gledamo na sebe, na svoje karakteristike in na to, kako in kdo z njimi ravna, tudi dojemamo sebe in svet okoli nas. Nihče od nas ga ne dojema na enak način, kljub temu, da je svet za vse enak.

Nekateri ga zaznavajo toplega, prijaznega, drugi obilnega, pa revnega, pa zagrenjenega, manipulatorskega ipd. A to kako ga vidi vsak posameznik, je v popolnosti odvisno od njega samega in od njegovih danosti, s katerimi ga zaznava.

Danost ni nekaj, kar so nam dali starši, čeprav ne nekem nivoju tudi, niti učitelji, znanci, prijatelji, družba. Vsekakor je lahko to danost, če naš pogled na življenje temelji na odnosu daj-dam.

Dvojnost v katero smo rojeni predvideva dva, tistega, ki daje in tistega, ki sprejema. Med njima je lahko dosti relacij. Nekateri rinejo, pritiskajo, drugi so ponižni in dovolijo, da si vsak sam vzame, a večina populacije, ki deluje iz tega nivoja se nahaja nekje tam, kjer nekaj preveč da, nekaj preveč vzame.
To je nivo dvojnosti. Obstaja pa še drug, nivo enosti. In mnogi v tem življenju težijo k njemu s tem, da poizkušajo absorbirati čim več duhovne modrosti, da bi dojeli za kaj se pravzaprav gre.

Enost ni nekaj, kjer obstajata dva. Seveda govorim o osebni zaznavi, saj v zunanjem svetu še vedno obstaja »svet«. A duhovnost je tukaj zato, da lahko spremenimo svoj lasten pogled na sebe, svojo lastno zaznavo tega, kako vidimo in gledamo.

In kako gledamo? Ko imamo v zaznavi dva (ali več), vedno gledamo iz perspektive tega, ki daje in tega, ki sprejema. S tem ni nič narobe, a bolj se podajamo v prepoznavanje enega Jaza, bolj plahnijo razlike, ločnice med tema dvema.
Pa da ne bo nejasno. Ne tiste zunaj, saj imajo predmeti, ljudje ipd. še vedno ostro definirane meje, temveč te v našem polju enosti, kjer je prej, preden se človek zave, da lahko obstaja samo eno znotraj dveh, obstajal kaos mnogoterosti.

Mnogi so povedali, mnogi še govorijo. Ljudje pa si jemljejo njihove govorice, pogovore, stvaritve iz svoje lastne perspektive. Nikoli namreč ni mogoče do popolnosti razumeti kreacije enega med tem, ko jo je ustvaril v dvojnosti. Lahko sicer vidimo nianse, a večino tega zaznamo skozi našo lastno lečo enosti, nikakor dvojnosti. Ljudje smo različni in če nas mečejo v isti koš je to samo zaradi tega, ker nas drugi tam hočejo imeti, nikakor zaradi tega, ker smo enaki.

Človek, ki napreduje vedno bolj v enost, v notranjo zaznavo, kjer se mu najprej samo nekaj, pozneje pa vedno več in več pokaže v enosti, pa nikakor ne bo prišel v enost, kljub vsem tem elementom, ki so že v enosti, če ne bo vsega izpustil in v popolnosti prepoznal enosti, v kateri je vse, ne le majhni posamezni delčki.

Dojemati drugega, ki živi v svojem svetu in zaznavi je dokaj težko, še posebej, če je njegova zaznava enosti, ne dvojnosti. Naš um namreč premore samo to, kar ima shranjeno, in po večini je to čista oblika dvojnosti, kjer sta dva.

Da pa bi lahko začel zaznavati enost, pa se je potrebno spustiti na nivo čutenja, a ne takšnega, kjer s čuti, čustvi, mislimi ipd. zaznavaš dvojnost, temveč tistega, kjer zaznavaš tisto, kar je onstran dvojnosti kot enost.
Zaznavanje energije je še vedno dvojnost, saj sta tukaj še vedno dva, torej energija in ta, ki energijo zaznava, prav tako besede modrecev, kjer so besede oz. povedano iz njihove strani eno, in mi, tisti, ki gleda drugo, torej dvojnost.

Pri razumevanju enosti je dobro biti pozoren, saj je morda neka stvar napisana iz čisto drugega nivoja zaznave, kot ga dojemamo sami. Rumi je pisal iz enosti. Njegova poezije ni erotična, ne romantična, je globlja. Vsekakor pa ne ljubezenska, kot jo razumemo z besedami, dejanji, naklonjenostjo, čustvi…

Tudi Platonova poetika je pisana drugače. Ne prihaja iz vidika, ki bi ga lahko razumel um, temveč iz enosti. Um vsekakor vidi svojo zgodbo, ko piše o poznavanju jaza in sebe ter življenja, vendar pa je v ozadju dosti več.
Knjige, besedila, teksti, poezija, besede, govor, ki prihajajo iz drugega prostora ni mogoče v popolnosti razumeti z umom. Za kaj takšnega je potrebno iti čez.