Ne, nisem imuna na vse to, kar se dogaja … Ne vem, kako deluje pri vas, vem kako deluje pri meni in vsakič, ko me kaj takega doleti, se zahvalim za izkušnjo in poskušam sprejeti to, kar se dogaja v vsej polnosti … le tako se mi lahko razkrije sporočilo.
Čudna meditacija je to, čudno povezovanje s seboj, ki tisti trenutek ni prijetno, toda kasneje … Toda potopim se tudi v to – kot podgana v greznico. Da, gnus, tudi sama ga občutim, toda tudi to je življenje. Ni druge izbire. Moja odločitev je, da raziščem vse te vidike …
Najprej sem v svoji notranjosti občutila neko napetost … seveda je vzrok za to prazna luna in težke koronske energije, čudne energije v mesecu avgustu … Vzrok je tudi nestanovitno vreme – jutranja megla, obilni nalivi in popoldne vročina s precej vlage … In jutra že dišijo po jeseni … Vse to drži.
Toda ne glede na vse počnem (vse) tisto, kar je dobro zame: od redne vadbe, stika s seboj, primerne prehrane, delo, ki me izpolnjuje …
Hm, delo – priznam si tudi ta vidik – kljub vsemu znanju, vedenju in izkušnjam, je tak posebni čas, ki ni najbolj ploden. Še vedno je čas dopustov in velik upad prometa in negotovost v prihodnjih mesecih … Običajno me to spodbudi, da aktivno pristopim k iskanju novih poti, tokrat pa ne zmorem. Samo diham in poskušam zaupati …
Neko zagotovilo mi je odnos do dela – ko delam, delam s predanostjo in nekje globoko v sebi vem, da je to najboljši pristop … V življenju je za vse poskrbljeno, tudi zame, le dopustiti moram. Mar res? Kaj pa če …
Zbudila sem se z omrtvičeno roko in sem se ustrašila. Zelo: »Telo mi nekaj sporoča!? Kaj?!« In sem se predala trenutku … brez izsiljevanja, kaj želim, le trenutku, ki sem ga zaobjela … Prešinilo me je globoko spoznanje, da ta trenutek zdaj, določa naslednji trenutek in tako naprej … Hm, moja izbira je, da se počutim dobro.
Reprogramiranje s tapkanjem, izničenje destruktivnih programov – mar je to možno? Hm … Programiranje je sila težko, saj je treba upoštevati vse vidike (ki jih običajno niti ne vidimo), a hkrati zelo preprosto – saj digitalna tehnika pozna le dve stanji: nič in enko. Tudi moji možgani poznajo le dve stanji, ali sem varna ali ne. Pozabili smo na osnove programiranja, saj nam je na voljo toliko aplikacij, le pravo je treba izbrati.
Toda za stanje, ko ti telo nekaj sporoča, ni aplikacije, je le delo s seboj.
Na včerajšnjem individualnem tapkanju me je preprosto prešinilo – ni prav, da izničujem programe (ustvarjene v zgodnjem otroštvu), četudi so se nadgradili in se zdaj kažejo za destruktivne! Ob vsem znanju vem, da izničenje nečesa, kar me je ohranjalo in mi pomagalo preživeti tokrat ni najbolj varna izbira zame … Boljša izbira je ‘okužiti’ ta program z ‘ljubečim’ virusom … Odločim se, da v program vstavim zanko in vgradim »If« stavek, ki preveri povezavo s srcem … Bilo je zabavno, toda zelo učinkovito in osvobajajoče tapkanje 😉
Moja izbira je, da … pospravim za drugimi, da grem v nabavo, da skuham kosilo, poskrbim za šibkejše, skrbim za čim manj odpadkov … Moja izbira je, da nekomu polepšam dan, da sebi polepšam dan. Moja izbira je, da nadgradim programe …. Vse to je moja izbira in brišem besedo moram! Poskusite ta trenutek: zamenjajte izraz ‘moram,’ z ‘moja izbira je’. Čutite razliko? Čutite, da ste bolj opolnomočeni? Vsaka misel šteje, vsak korak, vsaka beseda. Naj bo vaša izbira sočutje, hvaležnost, moč!
Toliko materiala za tapkanje, za osvoboditev sebe, za sprejetje … Ne vem, kako bi šlo brez te (EFT) tehnike, brez redne telesne aktivnosti, brez podpore … Vsi jo potrebujemo, podporo namreč. Toda veste, zagotovila, da bo vse dobro, vam ne more dati nihče! Vi ste tisti!
Vprašajte se:
- Kaj pa je za vas dobro?
- Kaj vas osrečuje?
- Kdaj ste brez slabe vesti izklopili telefon
- Kdaj ste se nazadnje »izgubili« v gozdu?
Vse poti vodijo navznoter, k sebi. Najdite to posebno sveto mesto. Negujte ga in odpočijte se v njem, opolnomočite se! Uporabite vedenje, ki je v vas, uporabite tapkanje, ki je izjemno orodje, ki seveda deluje le, če ga uporabljate.
Helena Cesar
