Hrepenim po prostosti. Tisti popolni – notranji in zunanji, ko je celo bitje v sozvočju s Stvarnikom vsega. Je sploh mogoča na tem svetu?Ker mi celo telo stalno pada v spone najrazličnejših bolezni, si želim vsaj notranje prostosti. Te prostosti si želim, ker pri delu zanj in v vsakdanjih odnosih naletim na ovire, ki ranijo. Ranijo, ker nisem ozdravljen ran svoje osebne zgodovine. Torej je notranja prostost posledica temeljitega ozdravljenja. Preko tega smem upati tudi na zunanjo prostost.
Notranja prostost omogoča nenavezanost na vzgibe, ki jih povzroči bolezen, krivica, graja ali pohvala, slaba volja bližnjega, vsiljevanje grešnih ponudb in slabih novic od zunaj, pogled v prihodnost, želje… Omogoča neutruden pogled le na Jezusa in klicanje njegovega blagoslova na vse osebe, stvari in dogodke, ki me želijo narediti nesvobodnega. Notranje prost sem lahko miren, iskren, spoštljiv, pozoren, in kar je najbolj pomembno – v ta svet prinašam Boga. Le v notranji prostosti sem odprt za vse darove, ki jih ima Oče zame, in lahko delam dela, za katere Beseda pravi, da „so znamenja teh, ki so prejeli vero“.
Zakaj mi Gospod še ne da niti te notranje prostosti? „Prosite in boste prejeli; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo.“ Kdaj? Če sploh? Mogoče ta prostost sploh ni pripravljena zame? „Odprite vrata Kristusu!“ Kolikokrat že izrečena popolna izročitev njemu in priznanje, da brez njega ne morem nič. A prostosti ni. Zakaj tako dolgo traja? Kaj delam narobe? Ali sem vsem vse odpustil? Že samo hrepenenje po prostosti me veže in dela nesvobodnega. Torej – biti prost tudi od izsiljevanja Boga z načini in roki. Uresničevanje mojega hrepenenja po prostosti je zunaj mojega prizadevanja in moledovanja. Je dar. Kaj mi torej ostane?
Nadaljevati pot, ki mi jo je bilo dano začeti v potrpežljivi veri, da „bo On, ki je delo začel, le-tega tudi dokončal“. Ostaja upanje proti upanju, saj se mi prostost zdi nedosegljiva. Upanje v „dan, ki ga je naredil Gospod“. O, kako hrepenim po tem dnevu. Dnevu ozdravljenih notranjih ran, ko bo milost lahko neovirano tekla skozme, da bom lahko svetu z močjo govoril o Njem, ki me je rešil sužnosti – o Njem, po katerem me tako žeja. In do tedaj? Naj molčim, kot mi predlaga moja užaljena uporna narava? Bog izbira slaba orodja, da se po njih lahko izkaže Božja moč. Tu sem, Gospod, uporabi me. Ne obljubljam, da ne bom obupoval, vendar ne bom miroval, dokler me ne ozdraviš.
Marija, mati! Jezus je bil notranje prost kljub trdosrčnosti ljudi in ponudbam ugleda in slave tega sveta. Sama si bila prosta kljub negotovostim ob oznanjenju, porodu, begu, vsakdanjosti tridesetih let v senci rimskega nasilja, smrti Sina. Pri Jezusu mi izprosi njegove in tvoje prostosti.
Dušan
