Altajske zgodbe

Opis

Altajske zgodbe sem pričela pisati v času, ko nam je bil odvzet eden od temeljnih pogojev za srečno življenje – svoboda. Pri tem ne mislim svobode v pomenu, kot ga navaja slovenski slovar knjižnega jezika: svobôda -e ž (ó) 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga… Mislim na svobodo v prvotnem pomenu praslovanske besede svoboda – pripadanje samemu sebi.

Vse preveč pravil in zakonov odreja naša življenja in nam krati svobodo izbire in odločitve.
Lev Nikolajevič Tolstoj je v epilogu svojega romana Vojna in mir izpostavil vprašanje človekove izbire odločitev in dejanj zaradi svobode ali zaradi nujnosti. Nujnost je vedno
povezana z zakoni, tako narave kot družbe. Svoboda pa je stanje duha in hrepenenje duše.

Mene je hrepenenje moje duše že pred mnogimi leti pripeljalo na jug Sibirije, na Altaj. Ta dežela je postala moj drugi dom. Tam sem našla vse tisto, kar sem dolga leta iskala v knjigah, pri učiteljih in šamanih: pripadanje sami sebi. Ko sem stopila na pot mojega življenjskega poslanstva in uresničevanja nekega višjega namena, mi je Altaj kot popotnico podaril neprecenljive zaklade: srečo, zdravje, modrost, ljubezen, blaginjo in svobodo.

Tudi ruski režiser Dimitrij Vasjukov se je pred leti odločil za svobodo. Umaknil se je iz Moskve in v težko dostopnih predelih Rusije posnel cikel dokumentarnih filmov z naslovom »Srečni ljudje«. Na Altaju je preživel leto dni in tam o srečnih ljudeh posnel štiri filme. V nekem intervjuju je na vprašanje novinarja »zakaj naj bi bili tam ljudje srečni, ko pa živijo daleč od udobja in napredka«, odgovoril: »Ti ljudje so srečni, ker si ne morejo naročiti hrane po telefonu!«

Na Altaju živijo srečni ljudje – avtohtoni Altajci in Rusi, ki so se tu pričeli naseljevati v 17. stoletju. V Ujmonsko dolino so se takrat priselili tudi staroverci, t.i. razkolniki, ki niso želeli sprejeti reform patriarha Nikona. Na Altaj so prihajali tudi umetniki in znanstveniki, pa tudi ljudje, ki so zaradi bolezni in slutnje skorajšnjega konca življenja želeli umreti prav na Altaju. Eden med njimi je bil meteorolog Smirnov, ki je hudo zbolel in se iz evropskega dela Rusije preselil na Altaj. Ob Teletskem jezeru je živel v preprosti pastirski koči. Svež zrak, ledeniška voda, zdrava hrana in čudovita pokrajina so Smirnovu vrnili zdravje. Lotil se je sadjarstva in na klimatsko ugodnem področju ob izlivu reke Čulišman v Teletsko jezero zasadil sadna drevesa.

Pravijo, da ima Altaj nenavadno moč in da je prav pod Beluho, najvišjo goro Sibirije, Zemlja s popkovnico povezana z ozvezdjem Oriona. Mnogi verjamejo, da se tam nahaja
Šambala ali Belovodje, mesto Velikih učiteljev, altajski raj na Zemlji ali Zlata dežela, o kateri govori tudi altajska legenda:

Stvarnik se je odločil, da bo na Zemlji ustvaril Zlato deželo, kjer bodo živeli srečni ljudje.  Poklical je jelena, sokola in sibirsko cedro, ter jim naročil:
“Poiščite na Zemlji kraj, ker se boste počutili najbolje! Tam, kjer se bodo vaše poti srečale, tam bo Zlata dežela!”
Jelen je dolgo taval po Zemlji in iskal pravo mesto, sokol se je dvignil visoko v nebo, sibirska cedra pa je svoje korenine pognala globoko pod zemljo. Dolgo časa so iskali, potem pa so se srečali na Altaju, deželi zlatih gora ali Zlati deželi.

V prvem delu knjige sem predstavila geografske značilnosti Altaja, njegovo zgodovino, prebivalce, t.i. mesta moči, altajske bogove narave in naravo bogov, zapisala pa sem tudi altajske mite in legende, ki se nanašajo na vsebine prvega dela knjige.
V drugem delu knjige sem zapisala zgodbe, ki mi jih je povedala moja altajska prijateljica Viktorija Arkadjevna Tadirova, hči mojih dragih prijateljev Larise in Arkadija Petroviča Sajlankina iz Kučerle. To so resnične zgodbe iz življenja preprostih in srečnih ljudi.