Danes sem se poskušal povzpeti na goro. Ko sem se počasi vzpenjal, sem se počutil poraženega. Zato sem se moral vrniti.
Danes sem se hotel spet povzpeti na goro, a padla je noč, preplavil me je strah in sem se vrnil.
Danes sem bil pripravljen na vzpon na goro, vendar je bilo zelo vroče, zato sem obupal.
Še danes sem se hotel povzpeti na goro, vendar me je čakalo toliko pomembnih stvari. Tako sem opral avto, pokosil travo in si ogledal pomembno tekmo.
Danes sem razmišljal, da bi se povzpel na goro, a sem strmel vanjo in spoznal, da nimam možnosti.
Danes sem na plezanje povsem pozabil. Potem je do mene prišel prijatelj in rekel, da se je ravno vrnil s plezanja na vrh gore.
“Kako ti je uspelo?” sem ga presenečeno vprašal.
Odgovoril mi je: “Že dolgo si govorim, da se bom povzpel na goro, vendar brez napredka. Moje sanje, da bi prišel na vrh, so skoraj umrle. Izmislil sem si na stotine razlogov, zakaj tega ne morem doseči. In potem, nekega dne, ko sem pogledal na goro, sem spoznal, da če ne poskusim uresničiti teh sanj, bodo vse moje sanje nekoč umrle na enak način. Naslednje jutro sem začel plezati. Ni bilo lahko in na trenutke sem hotel odnehati. Korak za korakom sem se osredotočal na svoj cilj, ne da bi ga pozabil. Na koncu mi je uspelo, dosegel sem vrh.”
Vstal je. “Zdaj moram iti,” je rekel. “Jutri je nov dan za izpolnitev sanj. Mimogrede, kaj delaš jutri?”
Iz knjige: M. Lozić, M. Mamić, D. Miklaužić, Z. Petrović: Najljepše želje
