Dobrota je morda ena izmed etičnih vrednot, ki jo pri drugih najbolj cenimo in s katero bi bili najraje obkroženi. Le kdo ne bi bil rad obkrožen z ljudmi, ki so dobrodušni, ustrežljivi, obzirni, veseli, spoštljivi, velikodušni … ?
Kot vse človeške vrline se dobrota kaže v dejanjih. Vsi znamo prepoznati dobrega človeka, tudi če ne znamo definirati pojma dobrote. Izraža se na nešteto načinov.
Dobrota je del našega vsakdanjega življenja veliko bolj, kot si zavestno priznavamo, čeprav se včasih zdi ravno nasprotno. Je osnova vsega dobrega, kar si delimo, je tista, ki omogoča sobivanje, civilizacijske dosežke in kulturo, velikodušnost in predanost v iskanju skupnega dobrega, ki nas dela ljudi. Prav odsotnost dobrote, torej skrajna sebičnost, uničuje vezi, ki povezujejo in združujejo življenje.
Dobrota je notranji motor, ki išče dobro v drugih, v svojem okolju in celo v sebi. Ta se nenehno nagiba k dobremu, skrbi za potrebe drugih, se kaže v mislih, občutkih in dejanjih ter človeka spremeni v “svetilnik”, ki izžareva veselje, varnost in zaupanje. Njena prisotnost osvetljuje, ne zasenči. Kdor širi dobroto, ne deluje z dilemo “ti ali jaz”, ampak deluje z “mi”.
Zato lahko dobroto enačimo z ljubeznijo.
Težko si je predstavljati pravo dobroto, ne da bi v njej prepoznali skromnost, preprostost in spoštovanje dostojanstva drugih. Dobrota ni bahavost ali poučevanje, ki se iz arogance pretvarja, da ve in dela to, kar je dobro. Nasprotno temu je prijaznost tesno povezana s potrpežljivostjo (ta jo pogosto postavi na preizkušnjo).
Dober človek je na splošno potrpežljiv v svojih pričakovanjih, drugim daje svobodo in pušča možnost napake, ki jo v življenju vsi potrebujemo. Iz globokega smisla življenja se rojeva človekova notranja varnost in samozaupanje.
Ta dobrota z globokimi koreninami gre z roko v roki z lahkim nasmehom, prijaznostjo in nežnostjo. Zaradi empatije in velikodušnosti si prizadeva širiti radost.
Ta sijaj radosti in spokojnosti je plod ne zapadanja v past površnosti in spoštovanje ljudi in vsega, kar nas dela človeške, ne glede na zahteve in potrebe življenja. Zato prijaznost, pozornost, obzirnost in prijeten značaj, ki jih kaže takšna oseba, olajšajo sobivanje z njim.
Lahko bi nasprotovali s trditvijo, da slepa dobrota včasih povzroči kaos, še posebej, če vztrajamo pri pomoči, ne da bi vedeli za posledice ali ne da bi upoštevali resničnost in svobodo drugega. Koliko zla je bilo storjenega z besedami: “To je v tvoje dobro, to delam zato, ker te imam rad!” Zato se dobrota dopolnjuje z razločevanjem, to dvoje skupaj pa rojeva modrost. V tem procesu dobrota ne izgubi svojih lastnosti, ampak pridobi nove, ko v svojo naravno toplino vnese svetlobo.
Včasih smo soočeni z dilemo izbire med dobrim ali pravičnim. Čeprav se bomo vprašanja pravičnosti lotili ob drugi priložnosti (ta mora vsakemu dati tisto, kar mu ustreza v skladu z njegovo naravo in dejanji), zakaj bi ločevali dva pojma tako, da bi pravičnost zasenčili z odsotnostjo dobrote in obratno?
Ljubezen omehča voljo in ji daje lepe in prijetne oblike ter jo usmerja k dobremu cilju. Dobrota humanizira pravičnost tako, da nas opominja, da smo vsi ljudje in da je Dobro navsezadnje namen pravičnosti. Zdi se, da dobrota in pravičnost ne le lahko sobivata, temveč to morata. Vedno me je navdihovala ideja o razvoju, kot je razvoj pravičnega, dobrega in modrega človeka. In sprašujem se, če je te lastnosti res mogoče v celoti razviti, če obstajajo ločeno.
Sodobne nevroznanstvene raziskave nam vse več govorijo o očitni nagnjenosti človeka k skrbi za dobrobit drugih kot o nečem prirojenem, zakoreninjenem celo v naši biologiji. Res je, da je v nas še veliko drugih nagnjenj (k preživetju živali), ki bi jih lahko izničile, saj v naši naravi sobivajo najrazličnejši impulzi. Kompleksnost življenja je naravno dejstvo, ki zahteva usmerjanje in usklajevanje, ki ga bo kanaliziralo. Toda dobrota nas dela bolj človeške.
Kot vse drugo, lahko gojimo dobroto, katere korenino lahko najdemo v vseh bitjih, ali pa ji pustimo, da zbledi pod težo sebičnosti; hranimo tisto, kar nas dela bolj človeške ali tisto, kar nas naredi bolj živalske (z dolžnim spoštovanjem do živali).
Osebno verjamem, da se bodo toliko, kolikor s svojimi dejanji in stališči v sebi krepimo semena dobrote, v našem življenju odpirali cvetovi in nam prinesli še več vedrine in sreče.
Kot je rekel Platon: “Ko iščemo dobro v svojih bližnjih, to najdemo v sebi.”
Avtor: Miguel á Ngel Pa Dilla
