12 korakov do materialne svobode, ki mi jih je zaupal (ne)naključni sprehajalec

OGLAS

Tokratni prispevek se ne nanaša zgolj na svobodo, kot prostost OD vsega. Pripoveduje o osvobojenem odnosu DO vsega, predvsem v odnosu do materialnega sveta. Razlika med OD in DO vsega je odločilna razlika v razumevanju. Predvsem pa je zanimiv in čudežen način, kako se moje razmišljanje o svobodi ali pa svobodno razmišljanje pokaže v zunanjem svetu.

Se lahko tudi sprehajanje psa sprevrže v dogodek meseca? Seveda, ker je vse mogoče!

Ko se srečata psa, se srečata tudi lastnika. Težko, da ob bližnjem stiku ne izrečemo vsaj kakšnega klišejskega stavka, pozdrava ali pohvale pasjemu prijatelju. Velikokrat se mi zgodi, da tudi to ni več tako, kot je bilo včasih. Včasih je moj sprehod trajal ure dolgo, saj smo lastniki štirinožnih prijateljev spletli tesne medsebojne vezi. Redki so bili večeri, ko nisi srečal kakšnega takšnega sprehajalca in se z njim zapletel v pogovor o aktualnih temah, z nekaterimi tudi o osebnih temah ali pa se je pogovor sukal okrog pasjega karakterja. Včasih so bili sprehajalci, ne samo ljubitelji psov, ampak tudi življenja samega. Danes, bolj kot včasih, gledamo v tla. Manj smo pripravljeni na pogovor. Najrajši pa se stiku in mimohodu kar izognemo. Polne glave vročičnega sveta ne dopuščajo več niti osnovnega pozdrava, ker bi ta lahko privedel do pogovora. Tega pa nočemo. Tako malo imamo tišine in ta je na voljo ravno med takšnim sprehodom. Je morda pes postal še boljši prijatelj ravno zato, ker ne uporablja besed in ker je sprehod umik od ponorelega sveta? S svojo pristno telesno govorico kuža sporoči vse kar mora. Naravnost, direktno. Pride, zalaja in pomaha z repom. Vesel je. Vesel je moje prisotnosti. Vsaka beseda bi bila tu popolnoma odveč. Nobenega balasta, odvečnih besed ali sprenevedanja. Vsak vzorec, še tako skrbno stkane tkanine, ima nevidno napako. Razpoka, ki je ne vidim s prostim očesom, je najboljša prispodoba za današnje drugačno srečanje.

Na podlagi sprehajalnih izkušenj sem razvila prepričanje, da so ljudje, ki sem jih srečevala, sključeni pod težo vseh težav tega sveta. Sivi obrazi, utrujene bolščeče oči in naveličana telesna drža mi je potrdila, da pravilno verjamem v utrujeno človeško raso. Zanjo tudi (ob)žalujem in se bojim, da je človeški ego zmožen tudi lastnega uničenja, samo zato, da bi dokazal, da ima prav. Cena tu ni pomembna. Od danes dalje je moje novo prepričanje takšno, da še obstajajo izjeme. Vedno, ko mislim, da je temà v celoti prevladala svetlobo, se pojavi čudež. Pojavi se nov vir svetlobe. In to je bilo današnje sprehajalno srečanje. Seveda bosta ugleden gospod in njegov štirinožec ostala anonimna, kot tudi kraj srečanja, sicer pa tu ne čas ne prostor, še najmanj pa ime, niso pomembni. Pomembno je samo sporočilo. Iz povsem formalnega klepeta o ubogljivosti njegovega psička, sva prešla na klepet o preprostosti.

OGLAS

Ne vprašajte me kako, ker bi odgovor presegal moje zemeljsko razumevaje. Vem pa zakaj – ker sem morala slišati točno to, kar je imel povedati s svojo držo in besedami. Gospod je izžareval visok nivo stilskega oblačenja, iz katerega je bilo razbrati dobro materialno preskrbljenost. Ljudje njegovega kova živijo tako, da življenje prebijejo v stilsko opremljenih pisarnah, kjer se do pozne noči nervozno sprehajajo med stenami. S kretnjami nakazujejo notranji stres, za katerega mislijo, da je neopažen. Govorijo po telefonih, so jezni, ukazovalni in nečloveški. Izdaja jih pordela obrazna koža in komaj čakajo, da se dan zaključi v sosednjem baru. Noga ves čas v živčnem trzanju išče možnost pobega. Celotno telo je ves čas pripravljeno na beg, čemur danes rečemo poslovni stres. To je moja predstava “uspešnega poslovneža.”

Pa to prepričanje res drži? Moj razum ocenjuje, ti dve (po moje) nasprotujoči si dejstvi, in izpodbija prepričanje, da materialno preskrbljen človek lahko na tako brezskrben način, sredi opoldneva, lahkotno sprehaja svojega psa? Počakajte malo, kako je to sploh še mogoče ob dolgih delovnikih in vseh obveznostih, za katere pišemo sezname? Sicer pa, kaj jaz delam tam ob tem času? Gospod je bil moder in zelo intuitiven. Mislim, da je začutil moje skrite pomisleke in mi začel brez razloga govoriti o svoji svobodi. Njegov prvi in lahko bi bil tudi zadnji stavek se je glasil takole: “Zame svoboda pomeni, da se lahko s kolesom pripeljem na igranje golfa in ne z dragim avtomobilom Mercedez Benz-a v službo.” Je potrebno še kaj dodati? Seveda moja radovednost in vedoželjnost nista bila potešena, čeprav mi je bil stavek nedvomno takoj privlačno všeč. Ravno obratno, je še bolj pritegnil moje zanimanje. Nisem se upirala, da sem kar naravnost vprašala, kakšna je njegova zgodba o očitnem uspehu in ravnovesju, ki je vela iz njegove celotne biti. Ravnovesje med materialnim in nematerialnim je bilo očitno nakazano tudi v njegovem načinu govora in telesni mimiki.

Gospod je natresel modrosti in bil prava resnica in potrditev teoriji, ki sem jo že nekajkrat zasledila v kakšni modri knjigi. Sila preproste stvari, no vsaj slišati je bilo tako, čeprav vem, da je teorija težji del zmagovalnega procesa. Zelo samozavestno je povedal, da je denar zgolj pretočna energija. Enako, kot voda, če jo zajeziš, postane nepretočna.

Zvenel je prepričano in me je prepričal. Iz njegovega monologa (jaz tu nisem imela kaj dodati) sem si zapomnila 12 pravil, ki jih moram deliti z vami:

Pravilo številka 1 se glasi, bodi pretočen. Dajaj, ker se ti bo vedno vračalo več, kot si dal.

Pravilo številka 2: nikoli ne dajaj za katerikoli drug cilj, kot je biti zgolj dobrodelen in obenem ne pričakuj ničesar v zameno.

Pravilo številka 3: Dajaj s srcem in ne z razumom, ker edino tako delaš dobro.

4: bodi ponosen, da si je kanal denarja izbral tebe, ker to pomeni, da ti zaupa v pretočnosti. Zaslužiš si biti kanal – denar je tukaj zaradi tebe, teče skozi tebe. Ne drži, da si tukaj zaradi denarja. Velika razlika! je poudaril.

5: nikoli ne delaj za denar. Denar naj ne bo motivator za delo.

6: ko opravljaš delo, ki ti je v veselje, je denar stranski produkt in zagotovljena nagrada, ki pride povsem sama od sebe.

7: verjemi v obilje – denarja je na svetu dovolj.

8: verjemi, da si na svetu zato, da izraziš sebe in svoje talente in to je največje bogastvo. Bogastva ne zamenjuj s količino denarja in materialnimi dobrinami, ki nosijo tvoje ime.

9: ko si izpolnjen, se počutiš notranje bogatega in to kar si znotraj se pokaže v tvojem svetu zunaj.

10: denar nisi ti. Če ostaneš brez denarja, ne ostaneš brez sebe in svoje notranje svobode. Denar je zunaj, resnični TI pa je znotraj. V svoji notranjosti ne moreš ničesar izgubiti.

11: ko si notranje svoboden in nenavezan na nič zunaj sebe, se ne bojiš da bi se ti zgodilo kaj nerešljivo hudega.

12: kanali po katerih priteka obilje so zabavno unikatni – gospod se nasmiha ob njihovi kreativnosti.

“Boš že videla.” je zaključil. Še gentelmansko se mi je poklonil in bil očitno hvaležen za dobro poslušalko. Drži, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Tekla sem domov, da sem lahko zapisala njegove zlate besede. Ni potrebno potovati na drug konec sveta po košček resnice. Inteligentni, odprti in svobodomiselni ljudje – živeči guruji, so med nami in hodijo okrog nas. V življenje vedno pritegnemo tisto, kar ustvarimo s svojimi mislimi in to se zgodi, ko je čas ravno pravi. Neimenovani gospod mi pred nekaj leti ne bi imel kaj povedati in jaz ne bi razumela večine tega, kar je povedal. Tako deluje dovršenost ali zakon privlačnosti. Kot magnet, v zunanjem svetu pritegne vse, kar kot nasprotni pol ustvarimo v glavi. Ni pa edina odgovornost, kaj mislimo. Naša velika odgovornost je tudi, kaj govorimo in povemo.

Zaključila bom z mislijo Napoleona Hilla, ki je čudovito zapisal: “Dvakrat premislite, preden govorite, ker bodo vaše besede in vpliv posadili seme uspeha ali neuspeha v mislih drugega.”

Sandra Kocijančič
sandra.eu.com