OBISKI IZ ONOSTRANSTVA SO RESNIČNI
Rodila sem se z jasnovidnimi in drugimi nadčutnimi zaznavami. Dolgo časa sem jih skrivala in prikrivala, saj sem hitro spoznala, da družba na te sposobnosti ne gleda ravno z odobravanjem. Toda daru s tem nisem izgubila. Tako sem tudi smrti svojih najdražjih videla že prej, preden so se tudi res zgodile.
Spominjam se prvega takega videnja. Šlo je za našo psičko, ki smo jo posvojili, in za katero so nam veterinarji zagotovili, da je zdrava. Sama pa sem začutila, da ni tako in da ima pasjo kugo. Žal se je moja slutnja kmalu potrdila in kljub zdravljenju smo psičko nazadnje morali evtanazirati. Potem, ko smo jo uspavali, pa sem na poti domov naenkrat zagledala njenega duha, ki nam je sledil.
Ko se je na pot v onstranstvo odpravljal moj zvesti prijatelj iz otroštva, sem približno pol leta prej, preden se je zgodilo, večkrat sanjala, da odhaja, jaz pa sem ga poskušala potegniti nazaj. Neuspešno. Tudi od njega sem se morala posloviti, na njegovem pogrebu pa me je nenadoma prešinila misel, da se moja kalvarija v življenju šele začenja. In čeprav sem to misel skušala odriniti, se je zgodilo prav to.
Najprej je hudo zbolela moja mami. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj ji je, sama pa sem neko noč sanjala moškega v beli halji, ki mi je dejal, da ima raka in ji ni več pomoči. Ko so ji končno postavili diagnozo, ki sem jo že poznala, se je izkazalo, da je moški iz mojih sanj, ki ga prej nisem še nikoli videla, mamin onkolog. In glede na njegove napovedi v snu sem slutila, da zdravljenje ne bo uspešno. Mami je umrla v bolnici in tisti večer, preden so mi sporočili, da je preminila, sem močno začutila, da jo moram objeti. Šla sem v njeno sobo in objela zrak nad posteljo, kakor da je ona tam. In v tistem trenutku sem zagledala njenega duha. Vedela sem. Dotrpela je. A obiska njenega duha nisem čutila kot slovo, ampak kot njeno vrnitev domov. Ponoči sem sanjala njen obraz, ki je bil mlad in nasmejan in videti je bilo, da je srečna. Zjutraj so mi iz bolnice sporočili, da je umrla.
Nekega dne, ko sva z očetom popila kavo in sem hotela pomiti njegovo šalico, sem v njej zagledala jasno izpisano besedo: smrt. Ustrašila sem se, saj sem takrat že vedela, da so se taka sporočila moje podzavesti že prej izkazala za resnična. Kmalu zatem je oče zbolel in postavili so mu diagnozo: rak. Bil je operiran in šlo mu je na bolje, potem pa sem v snu videla črno kačo, ki je ležala na njegovih prsih. Naslednji dan sem izvedela, da je dobil pljučnico. Nato je šlo z njim samo še navzdol. Neke noči sem sanjala, da je v zaporu in ko je vstal iz postelje in se obrnil k meni, je bil mlad in nasmejan. Nato je odšel proti rešetkam zaporniške celice, ki so se samodejno dvignile in celica se je odprla. Ob tem me je preplavil mir. Naslednji dan je oče padel v komo in umrl. Ko je izdihnil, sem bila ob njem in takrat sem, kot v sanjah, začutila blažen mir. Kot bi se osvobodil.
Sem velika ljubiteljica živali, zlasti psov. Vse svoje kužke sem imela neizmerno rada, zadnja dva pa sta bila zame nekaj posebnega. Tisti, ki imate radi živali, boste razumeli, da sta mi bila kot otroka. In ena najhujših stvari v življenju je bila, ko sem se morala od njiju posloviti.
Neke noči sem tako sanjala našo psičko, nad katero je stala starka s koso. Ko sem se prebudila, sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega. In res se je psički tisti dan zdravstveno stanje tako na hitro poslabšalo, da sem jo odpeljala k veterinarju. Po preiskavah sem izvedela, da ima raka na jetrih. Naredili smo vse, da bi jo rešili, a žal neuspešno. Zato sem se s težkim srcem odločila za evtanazijo. Uspavali smo jo doma in potem, ko je veterinarka odšla, sklenili smo namreč, da jo bomo pokopali sami, sem nad psičko zagledala njenega duha. Bil je bele barve in začutila sem blažen mir. Kot takrat pri očetu.
Podobno zgodbo sem kasneje doživela tudi s kužkom. Nekega dne sem v viziji videla, da se je okoli njegovega vratu zadrgnila črna zanka in kmalu za tem so mu postavili diagnozo: rak na jetrih. Skušali smo narediti vse, da bi ga rešili, a je vztrajno hiral. Neke noči sem sanjala, da ga je pogoltnila zemlja, potem pa se je dvignil iz nje in se vrnil v moje naročje. Tistega usodnega dne, ko sem videla, da se samo še muči, pa sem ga slišala reči, naj ga odrešim muk. In tako sem tudi njega s krvavečim srcem dala uspavati. Bilo je grozno, a potem ko sem ga zagrebla, sem, tako kot v sanjah, videla, kako je iz zemlje vstal njegov duh, bil je zlate barve, in se vrnil z mano domov.
ONOSTRANSTVO OBSTAJA
Po izgubah sem začela intenzivno doživljati ‘obiske’ svojih pokojnih najdražjih. Videvala sem jih v sanjah, pa tudi v budnem stanju. In z njimi komunicirala. In ko sem tudi sama hudo zbolela, ko mi je bilo najtežje in sem se že videla v grobu, so mi prav oni stali ob strani, mi pomagali in me spodbujali, da nisem klonila. In prav z njihovo pomočjo sem prišla do spoznanja, ki mi je rešilo življenje. Do afirmacije: Jaz sem Življenje in Nič Smrti, o kateri danes pišem in o njej učim. Kajti uvidela sem, da je prav to moje poslanstvo in da moja spoznanja niso namenjena le meni, ampak vsem, ki so na njih pripravljeni, navedena afirmacija pa ni rešila le mene, ampak lahko pomaga vsem, ki jo bodo razumeli in redno izvajali.
Tako sem spoznala, da onostranstvo obstaja in da je komunikacija z njim mogoča. In čeprav je težko opisati nekomu, ki tega ne doživlja, kako ta poteka, je resnična. Zato vsi, ki zaznavate kaj podobnega, ki slišite, čutite ali celo vidite, da so vaši pokojni blizu, vas varujejo, vodijo, opozarjajo ipd, vedite, da se to res dogaja, čeprav vas bodo nekateri morda prepričevali, da je to le možganska kemija in obrambni mehanizem, s katerim se telo brani pred bolečino ob izgubi. Kot so tudi mene. Toda sama ‘obiske’ svojih pokojnih najdražjih doživljam še danes, mnogo let po njihovih odhodih v onostranstvo. In vedno mi prinašajo pomembna sporočila. Predvsem pa mir, saj sedaj vem, da so umrla le njihova telesa, oni pa živijo naprej. In nekoč, ko bom tudi sama opravila svojo nalogo na tem svetu in zapustila svoje ‘smrtno’ telo, bomo v onostranstvu spet združeni.
