1. Uživanje sladkorja povzroča debelost.
Že od petdesetih let prejšnjega stoletja medicinski strokovnjaki in množični mediji debelost pripisujejo uživanju maščob. Takrat je Ancel Keys objavil prvo od številnih raziskav, v katerih je preučeval prehrano v državah, kjer je bila raven kardiovaskularnih obolenj nizka, in domneval, da je tako zato, ker prebivalci teh dežel uživajo malo
nasičenih maščob. Keysove ugotovitve so pozneje ovrgli, v tistem času pa so ga slavili kot preroka.
To strašenje z nasičenimi maščobami je privedlo do uporabe več živil, ki naj ne bi bila škodljiva za srce in splošno zdravje, kot so margarina (ki je skoraj v celoti iz hidrogeniranih maščob) in živila, ki naj bi vsebovala ‘malo maščob’.
Ko odstranite maščobo, ima hrana okus kot žaganje. Uganite torej, kaj so dodali, da bi bila užitna? Sladkor in sol. Vojna proti maščobam je poglaviten vzrok, zakaj štiriinsedemdeset odstotkov današnjih živil vsebuje sladkor.
Celo zdaj, ko je v modi ketonska prehrana, se ljudje še vedno bojijo uživati maščobe, ker naj bi redile. Toda z njihovim uživanjem pomagate telesu navaditi se, da jih uporablja kot gorivo – in ko se to zgodi, lahko uporabite vse kalorije, ki so shranjene v maščobnih celicah, in tako hujšate. Po drugi strani pa uživanje sladkorja pripomore k prenajedanju in shranjevanju dodatnih kalorij v obliki maščob, ob tem pa nikoli ne morete zadovoljiti hlepenja po še več sladkorja.
2. Uživanje sladkorja vas zasvoji.
Kot sem že omenil, uživanje sladkorja povzroči dvig ravni glukoze v krvi, kar trebušno slinavko spodbudi k izločanju inzulina, ki je znan tudi kot hormon za shranjevanje maščob.
Sčasoma se inzulinski receptorji okvarijo in nehajo sprejemati sporočila, naj znižajo raven glukoze v krvi, v tem primeru pa se telo odzove z izločanjem vse več in več inzulina, kar le še zaostri težavo. Visoka raven inzulina dvigne tudi raven leptina, hormona, ki ga izločajo maščobne celice, in ta možganom pove, kdaj je čas za hranjenje.
Posledica je, da vaši možgani ves čas dobivajo signale, da potrebujete več hrane. In kot da to ne bi bilo dovolj hudo, glukoza spodbudi središča za zadovoljstvo v možganih in jih sčasoma otopi, tako da za enak občutek zadovoljstva potrebujejo vse več in več glukoze. Za povrh pa ob uživanju sladkorja želite jesti vse več, in to dan za dnem. Če k temu dodamo še pozorno izbrane dodatke, ki jih za to, da se hrani ne bi mogli upreti, v živila primeša prehranska industrija, seveda pa je povsod skrit tudi sladkor, je skoraj nemogoče prenehati uživati sladkor, tudi če se še tako trudite.
3. Ko pojeste veliko sladkorja, kot gorivo kurite le sladkor, maščob pa ne.
Vaše telo ima sposobnost uporabe dveh vrst goriva: sladkorja in maščob. Če ste metabolično prožni, lahko kot poglavitni vir energije uporabljate oboje. Če pa ves čas uživate veliko sladkorja in ogljikovih hidratov, se boste znašli v začaranem krogu, ko telesu ne bo treba več kuriti maščob, in sčasoma se bo njegova sposobnost za to zmanjšala.
V vašem telesu je približno sto šestdeset tisoč kalorij, ki so dosegljive v katerem koli trenutku pet odstotkov jih je shranjenih v sladkorju, petindevetdeset pa v obliki maščob.
Zakaj je razlika tako velika? Sistem kurjenja sladkorja je zasnovan za stresne položaje (boj ali beg), saj sladkor v kratkem času omogoča veliko količino energije, kot bi na ogenj prilili olje. Toda sladkor je umazano gorivo – za seboj pusti veliko prostih radikalov, ki se kot strupen dim širijo po našem telesu in povzročajo škodo drugače zdravim celicam.
Po drugi strani pa je kurjenje maščob podobno kurjenju z velikim suhim polenom – ta gori počasi in pri tem ne nastaja veliko dima in pepela. Naše telo je ustvarjeno za izmenično kurjenje maščob in sladkorja – maščob v vsakdanjem življenju in sladkorja v položaju, ko v kratkem času potrebujemo veliko energije za boj ali beg. Ker smo v kroničnem stresu, naša hrana pa vsebuje veliko sladkorja in ogljikovih hidratov, kurimo sladkor že tako dolgo, da so naša telesa pozabila, kako kuriti maščobe.
Zato težje izgubimo telesno težo in spremenimo prehranjevalne navade, kajti če uživamo sladkor, kurimo sladkor, in če kurimo sladkor, bomo zaradi vzdrževanja hlepeli po njem, saj bo naše telo teh pet odstotkov kalorij porabilo v precej kratkem času.
Če povemo drugače, delovanje na sladkor je podobno avtomobilu z motorjem, ki povzroča veliko
hrupa, za njim pa se vleče oblak umazanih izpušnih plinov, kurjenje maščob pa je bolj podobno učinkovitemu električnemu avtu, ki se med vožnjo navzdol polni, med vožnjo pa ne oddaja izpušnih plinov.
4. Vsi sladkorji niso enaki.
Naj bo jasno: vsi sladkorji, pa naj bodo naravni, kakršne najdemo v sadju, ali predelani, kakršni so v pripravljenih živilih, sprožijo enak hormonski odziv, zaradi katerega ste lačni, debeli in zamegljenih misli. Toda preučevanje rezultatov številnih raziskav, ki so ga opravili leta 2015 in objavili v medicinski reviji Mayo Clinic Proceedings, je pokazalo, da je ena vrsta sladkorja – fruktoza – za telo slabša od drugih.
Prebavila fruktoze ne absorbirajo tako dobro kot glukozo, saharozo in druge vrste sladkorjev, kar pomeni, da je več konča v vaših jetrih, kjer povzročajo celo vrsto kroničnih bolezni, kot so odpornost na inzulin, zamaščenost jeter, sproščanje trigliceridov in sladkorna bolezen tipa 2. Je podobno, kot bi se odločili za kratko neškodljivo plavanje v morju sladkorja, namesto tega pa bi doživeli cunami.
Raziskava je pokazala tudi to, da so dodani sladkorji škodljivejši od naravnih. Fruktozo, na primer, pogosto najdemo v sadju, toda ko ugriznete v sočen sadež, vase vnesete tudi veliko vlaknin, ki upočasnjujejo absorbcijo sladkorja, ter fitonutrientov (naravnih rastlinskih snovi) in mineralov, ki lahko preprečijo škodljiv vpliv fruktoze na organizem. Če pa pijete le sadni sok, vlaknin v njem ni, in en sam kozarec pomarančnega soka vsebuje toliko fruktoze kot štiri pomaranče. Je poveličevana oslajena voda. Še huje je, da prehranska industrija kot poglavitni dodatek gaziranim pijačam in predelanim živilom uporablja koruzni sirup z veliko vsebnostjo fruktoze, te je kar petinpetdeset odstotkov.
Ko gre za sladkor, nihče ne more prekositi narave.
5. V naši prehrani je več virov sladkorja.
Še tri stvari nam dvigajo raven sladkorja v krvi in nas silijo h kurjenju sladkorja, obenem pa uničujejo prebavila (o tem bom več pisal v 2. poglavju). Poimenoval jih bom kar orožja za množično uničevanje.
To so moka, meso in mlečni izdelki, ki se vsi presnavljajo v sladkor. Za te tri glavne sestavine ameriške prehrane porabijo tone pesticidov in umetnih gnojil (za pšenico in žitarice za krmo živine in perutnine), zraven pa so tudi antibiotiki in hormoni (pri prireji mesa in mlečnih izdelkov). Mleko vsebuje veliko laktoze, to je sladkor, ki ga petinšestdeset odstotkov prebivalstva težko prebavlja; če se najeste mesa, se bodo odvečne beljakovine v jetrih med procesom, ki ga imenujemo glukoneogeneza, pretvorile v glukozo; in moka vsebuje velik delež ogljikovih hidratov, kar pomeni, da ima veliko glukoze. Vsako od teh živil vas drži v pasti, kjer jeste sladkor, kurite sladkor in hlepite po sladkorju.
Da bi bilo še huje, se ta živila presnovijo v kislino – moka v žveplovo kislino; meso v žveplovo, fosforno in dušikovo kislino; mlečni izdelki v mlečno kislino. Za nevtralizacijo teh kislin telo potrebuje minerale, kar povzroča njihovo pomanjkanje in še večje hlepenje po sladkorju. Zato pojemo veliko hrane te vrste, ki pa iz naše prehrane izriva zelenjavo z veliko minerali. Ta orožja za množično uničevanje so poglavitni vzroki, zakaj je v vaši prehrani še vedno toliko sladkorja, čeprav se izogibate običajnim sladkarijam.
6. Telo NE POTREBUJE sladkorja.
Morda ste kje slišali, da možgani za gorivo potrebujejo glukozo, v resnici pa so njihov najljubši vir goriva ketoni – maščobne kisline, ki nastajajo, ko v telesu kurite maščobe. Naše telo potrebuje sladkor le takrat, ko se odzovemo na stres, in za mobilizacijo glukoze imamo pet hormonov (med katerimi sta tudi stresna hormona kortizol in adrenalin ali epinefrin); sposobni so proizvesti vse, kar potrebujemo. Sladkorja nam ni treba pridobivati iz hrane.
