Neke noči se mi je spet sanjalo. Nekje sredi puščave sem zagledala zapis „Mektub“. Zrla sem vanj in v srcu čutila, da mi sanje nekaj sporočajo. Sonce je sredi prostranosti osvetlilo moj obraz in takrat sem se zbudila. Skrivnostno sporočilo je name naredilo vtis, težko sem umirila misli in zaspala nazaj.
Ob tem sem se vsako jutro naprezala, da bi dešifrirala skrivnostno govorico sanj. Ob tem pa sem se večkrat spomnila modrih besed nekega kralja, ki je dejal: „ Ko si nekaj iz srca želiš, stremi vse vesolje k temu, da se ti sanje uresničijo.”
Slišati je tako preprosto, a zanimivo je, da večina ljudi ne ve, kaj si resnično želi. Površinsko navadno naštevamo stvari, za katere menimo, da bodo potešile žejo naše duše. Pride dan, ki je pust in siv in se tako počutimo tudi odznotraj. Takrat mnogi vzamejo ključe avtomobila, se zapeljejo v bližnji nakupovalni center in padejo v središče dogajanja. Vsepovsod obrazi, hitri koraki, neskončna ponudba, neuresničene želje in koprnenje po materialni zadovoljitvi. Kljub tisti čudoviti novi obleki ali pisanemu dežniku za turobne dni, pa duša kmalu postane spet lačna, prazna. Tako se tokokrog naših želja, ki jih zadovoljujemo, pravzaprav nikoli ne konča.
Svet se vrti vedno hitreje, naša čakra sončni pletež ali pleksus solaris ima v sodobnih časih pred seboj pravi izziv. Že samo z njo bi lahko imel človek veliko dela, da bi jo ustrezno prečistil. Zavedanje je pogosto pot, ki razvije klopčič strahov, laži, zaskrbljenosti. Vse to domuje v čakri pod prsnico. Popkovna čakra je med drugim tudi središče naše nižje volje ali ega. Ego je identiteta preko katere smo v stiku s svojimi željami in potrebami. Od tu izhajajo tudi ideje o pomanjkanju. Naše želje tako ustvarjamo navadno na podlagi priučenega načina dojemanja, kaj nas naj bi zadovoljilo. Še bolje, osrečilo. Tekom socializacije se naučimo vrednotiti in skladno z vrednostnim sistemom kujemo tudi želje in cilje.
Med tremi do sedmimi leti smo kot otroci pokopali svojo intuicijo. Zaradi sramu smo svoj domišljijski svet zaprli v klet in s tem pozabili kdo smo in kaj je tisto kar si resnično želimo. Pri tem ne gre le za naš notranji glas, ki je izvrsten vodič in smerokaz za zadovoljno in polno življenje. V kolikor vzpostavimo v telesu pretok energije in se emocionalno prečistimo, dojamemo, da nismo le fizično telo. Spoznali boste, da obstaja govorica tudi onkraj besed. Še več, kozmični tok vas bo ponesel skozi izkušnje, ki vas bodo vodile po poti vaših želja in sanj.
Kot je pisal že švicarski psiholog Carl Jung lahko ljudje, ko se čutimo, dostopamo do ogromne skupine zavedanja. Poimenoval jo je „kolektivno nezavedno“. Gre za nekakšen arhiv zgodovine in kulture človeštva. Iz omenjene knjižnice lahko črpate vse vire in dejstva, ki so jih poznale starodavne civilizacije, tam pa se skrivajo tudi sveže listine današnjih modrosti. To je energijski „kraj“, kjer si nihče ne lasti avtorskih pravic, intelektualna lastnina pa je namenjena temu, da si jo lasti vsak posameznik v skupno dobro. Uči nas deliti in sodelovati. Nič ni „moje“ ali „tvoje“.
Eliksir znanja in modrosti lahko pije vsak, ki se tega nauči. Vsak, ki se pravzaprav spomni, da to že zna. Pot do največje knjižnice znanj se začne v neskončnih globinah duše, ta črpa inspiracijo in nato ustvarja z domišljijo na Zemlji. Takrat v svoj dan vnašamo čarovnijo in višjo resnico. Kaj ni to v globinah človeka njegova najvišja želja? Biti povezan z vsemi bitji, z vsem znanjem univerzuma? Je utopično koprneti po tem, da bi bili vsi ena duša, ki bi soustvarjala in črpala iz tega dragocenega vira brezpogojno ljubezen, ki edina daje možnost, da se vsak posameznik razvije v edinstveno bitje? Kot tak doda vsak od nas nepogrešljiv kamenček v mozaik človeštva.
Najlepše je, da se odpremo sebi, ljudem in svetu. Spoznamo govorico sveta, ki jo razumejo le tisti, ki vedo, da vsaka stvar na zemlji šepeta svojo zgodbo. O ja, takrat ponovno začnemo sanjati. Čeprav vsakdo vidi svoje sanje na svoj način, so tudi te pogosto samo način, da nas notranja sila pritegne k raziskovanju. Skrivnost nas vleče, da sledimo znamenjem. Jaz sem sledila svojim sanjam, nekdo drug sledi svojim željam. Nekdo si želi novo kolo, drug več prostega časa, spet tretji razumevanje stvarstva. Slej ko prej pa se srečamo, v želji po miru, v tihem vesolju srca. Vse samo zato, da bi spoznali resničnega sebe.
„Mektub,“ pravijo Arabci. Naše želje se bodo uresničile. Točno tako kot je za nas „zapisano“.
